20 vprašanj za Benko

V: Zakaj si se odločila za ta projekt?
O: Ni se mi zdelo, da sem imela kaj boljšega početi. Želela sem delati, kar me je zanimalo: potovati, srečevati ljudi, obiskovati neznane kraje in se učiti novih reči. Pa sem šla v svet.

V: Kako dolgo si potovala?
O: Potovanje sem pričela 19. junija 1997 in se vrnila natančno 2000 dni kasneje, 10. decembra 2002. Priprave so trajale slabega pol leta, po izteku pa se še vedno nisem čisto in popolnoma privadila, da je vsega dokončno in nepreklicno konec.

V: Kje si začela svoje potovanje?
O: Zdelo se je popolnoma naravno, da to naredim v mojem rojstnem Ptuju.

V: In kje si ga končala?
O: Na istem mestu. Tja me je najbolj vleklo. V mamino kuhinjo...

V: Koliko je stalo celo potovanje?
O: Ne vem natančno. Pri evidenci sem se vedno trudila in nikoli popolnoma uspela. Po približni oceni, koliko so stali bencin, hrana, prenočišča, obleka in motoristična oprema, vključno z motorjem, fotografskimi aparati, filmi in ostalo kramo, letalske vozovnice, prevozi motorja in drugo, sem ocenila, da je potovanje stalo okoli 45.000 €. Na vse mogoče načine so pomagali prijatelji, donatorji, sponzorji, ljudje ob mojih poteh in dejstvo, da sem doktorirala iz varčevanja ter skromnosti v vseh pogledih.

V: Kako si našla sponzorje?
O: Težko. Veliko telefonskih razgovorov, prošenj, trkanj na vrata in prepričevanj, da imam nekaj, kar jih bo zagotovo zanimalo. Jasno, tudi razočaranja, nerazumevanja, odklanjanja so bila. A kjer ni dolin, tudi hribov ne more biti...
 
V: Kakšen motor si vozila?
O: BMW F650 iz leta 1996. Rdeče barve. Najprijaznejši motor na svetu. Sicer se iz prevoznega sredstva ne bi spremenil v prijaljta, fanta, na koncu celo v moža.

V: Koliko izkušenj z motorjem si imela, preden si se odpravila na pot ?
O: Dovolj. Okoli 630 km. Morda se ne sliši veliko, a je bilo dovolj za poznavanje, čemu je namenjena balanca in kako se uporabljajo plin ter zavore. Vozniško dovoljenje sem si "pridelala" nekaj mesecev prej, preden se mi je porodila ideja o velikem popotovanju. Potem pa sem se seveda učila sproti. Karkoli sem pač potrebovala. Znanje s ceste je za večno. Veliko bolj dragoceno od onega z univerze. Preverjeno.

V: Katero motociklistično opremo uporabljaš?
O: Imam asortima uporabne opreme. Dainese jakna je vzdržala celih pet let in pol vsakodnevnega oblačenja in slačenja. Nosila sem hlače Aerostich Darien. Najboljše hlače, ki jih lahko kupite za svoj denar. Poskusila sem tudi Darienovo jakno, ki se je dobro obnesla. Začela sem s škornji Sidi, nadaljevala z Aerostich Combat modelom, pristala pa pri BMW-jevih modelih Kalahari in Savanna. Slednji so bili najbližje mojemu okusu. Tudi ogrevani flis je prišel iz Aerosticha. Najboljši dežni kombinezon, ki sem ga kadarkoli nosila, sliši na ime Klima Komfort in prihaja iz tovarne BMW. Roadgear, Yoko in Dianese rokavice sem v dežju pokrivala s triprstnimi, odlično oblikovanimi dežnimi rokavicami iz Aerosticha. Kar se tiče čelad: BMW Sistem 3 in Sistem 4. Najbolj zapeljivo spodnje perilo za motoriste izdelujejo pri Rukki na Finskem - udobno, neskončno toplo in vedno zapeljivo črno.

V: Kje si preživljala noči?
O: Največ sem jih prespala v zložljivi hiši, kot pravim svojemu šotoru. To je bil primarni način prebijanja noči. Če šotorjenje ni bilo mogoče, sem recimo v Južni Ameriki spala v motelih za zaljubljence, kjer so zraven prenočišča ponudili nepogrešljivo varno garažo. Te so bile pomembnejše od sob in razmajanih postelj v njih. V Aziji so me reševale poceni, zanikrne sobe v revnih gostiščih. V Severni Ameriki so ljudje zelo odprti. Tam so prevladovala povabila v domove. V Evropi pa me je ulovila zima in zadnje cekine sem pustila v obcestnih počivališčih. Nikjer ni bilo boljše kot v toplih domovih odprtih vrat in src neznanih prijateljev.
 
V: Kje ti je bilo najbolj všeč?
O: Veliko "najljubših" imam: Nova Zelandija, Japonska in Kanada so izstopale. Namibija je bila čudovita, afriški kontinent je bil sijajen. Ponovno bi se lahko vrnila v prav vse dežele.

V: Najboljša izkušnja?
O: Pristanek na Antarktiki. Ja, in vrnitev po več kot pol desetletja nazaj domov na Ptuj. Pa praznovanje rojstnega dne pri Hillary Clinton, skok iz letala med lansiranjem vesoljske ladje, potapljanje z morskimi psi, vožnja po ledeni Rusiji pod zaveso polarnega sija, potepanje po prepovedani Savdski Arabiji, itd.

V: In najslabša?
O: Promet v Indiji je bil zame osebno nočna mora velikega formata. Na sploh je bila Indija sijajna dežela, najbolj pisana od vseh. A živeti in sodelovati v njihovem prometu je bilo neznosno. Naslednja "dolina" v nizu doživetij je bila nesreča v Ekvadorju, po kateri sem pristala v bolnišnici. Ker sem strmoglavila s konja, ne z motorja. Tudi takrat v Egiptu, ko me je zbil policaj, ni bilo posebej veselo...

V: Si bila kdaj bolna?
O: Da, velikokrat. V povprečju sem zbolevala veliko večkrat kot doma. Življenje na cesti je bilo nedvomno zahtevno in napornejše od onega v zavetju domačega ognjišča.

V: Kaj je bil najbolj zahtevni del tvojega potovanja?
O: Najbolj oteževalno je bilo dejstvo, da sem bila deklica za vse. Bila sem sama za menjavo gum, servisiranje motorja, pisanje poročil, urejanje spletne strani, načrtovanje poti, zbiranje vizumov in služenje denarja, promocijo, skrb za računalnik, itd. Vse skupaj največkrat iz jarka, izposojenih pisarn, internet caffejev, potem pa še vožnja, spanje, druženje z ljudmi, spoznavanje novega, učenje vsemogočega. Vse skupaj se je seštelo v veliko dela in porabljenega časa.
 
V: Kje živiš sedaj?
O: V Sloveniji, ZDA in še vedno me je veliko na razpotjih sveta. Približno deset mesecev na leto. Vsako leto.

V: Ali si napisala kakšno knjigo?
O: Da, po potovanju je nastalo več knjig: prva z naslovom Po Zemlji okoli Sonca, avtobiografija Pocestnica, umetniški katalog Obrazi sveta, slikanica Dve ciklami ali Na svetu je dovolj prostora za vse, pa knjiga Otroci sveta v sodelovanju z Janjo Vidmar,... Več o knjigah lahko najdete na naslednjih povezavah: www.Pocestnica.si, www.OtrociSveta.si, in v spletni trgovini.

V: Nastopaš tudi v javnosti?
O: Seveda, še vedno. Z motivacijskimi nastopi, multimedijskimi predstavitvami, kulturnimi, družabnimi in literarnimi večeri, bralnimi značkami, gostujem in se odzivam na vabila šol, organizacij, društev, knjižnic, podjetij, klobov doma in v tujini.

V: Te je potovanje spremenilo?
O: Brez dvoma. Nič več se ne zadovoljim z odgovorom "nemogoče" ali "se ne da". Postala sem zahtevnejša. Iz časa, ki ga imam, in iz življenja, ki mi je na razpolago, se brez predaha trudim izcimiti najboljše. Sovražim zapravljanje časa, denarja, življenja in možnosti. V tem času se je spremenil tudi moj pogled na svet. Prijaznejši je, veliko bolj človeški, kot ga predstavljajo mediji. Res pa je, da ne bi bilo nič narobe, če bi se ljudje imeli rajši, kot se imajo...

V: Kakšni so načrti za prihodnost?
O: Veliko jih je. Še vedno moram priznati, da se mi v sedanjosti dogaja tako zelo veliko, da o prihodnosti le redko razmišljam. V glavnem se ukvarjam s svojim človekoljubnim projektom "Verjemi vase in osvoji svet" (preberite več o projektu tukaj). Sicer pa veliko, a vedno premalo pišem in fotografiram. Vedno kakšno knjigo pišem, kakšno berem, živim življenje in se imam v glavnem fino. V prostem času razmišljam o delu, ker pri meni je med njima enačaj.