Motocikel

Ko sem izbirala motor, mi je bila jasna ena sama stvar - da se ne morem zanašati na svoje izkušnje. Iz preprostega razloga - ker nisem imela nobenih.

In ni bilo mišljeno, da bi ponovno izumljala, kar so že zdavnaj izumili drugi. Dela sem se lotila tam, kjer so končali vsi, ki so se lotili istega dela že pred mano. Z zanimanjem sem primerjala mnenja in izkušnje. Toliko ljudi je že potovalo z motorji ... Bilo je očitno, da se je večina nagibala k eni sami znamki.

Verjela sem, da potrebujem nekaj zanesljivega in udobnega, dovolj nizkega, da bom dosegla tla. Nekaj lažjega, lahko vodljivega, stabilnega, predvsem pa nekaj, čemur bom lahko zaupala.

Moja končna odločitev se je imenovala BMW F650. Nekaj manjših posegov in dodatkov je bilo potrebnih, kot so zamenjava bencinskega rezervoarja za 27-litrsko inačico, inštalirani so bili Hyper-Lites, Scottoile, Givi vetrobran in  52-litrski Maxia top case. Moja prva stranska kovčka za prtljago sta bila darilo Zvoneta Šeruge. Bila sta stara, obrabljena, bolje rečeno izkušena, lesena, prevlečena z aluminijem in sta vzdržala neverjetni dve leti. Ko sta razpadla, sem ju nadomestila z novima, ročno narejenima iz 5-milimetrskega aluminija; enega iz Argentine in drugega iz Nove Zelandije. Skupaj sta stala125 €. Česar nista dajala v lepotnem smislu, sta priskrbela v trpežnosti. Bila sta odporna na padce, zdrse, vodo, pesek, vlome in še kaj.

Na potovanju sem dodajala malenkosti, ki so mi lajšale lokalne razmere: ovčjo kožo v sedlu za zimske mesece, dve dodatni hupi za indijski prometni kaos, zapestni regulator plina v prostranstvih z neskončnimi asfaltnimi cestami.

Sprehod skozi servisno knjižico mojega motorja je kot listanje potnega lista neutrudnega popotnika: Ljubljana v Sloveniji, New Jersey in Florida v ZDA, Caracas v Venezueli, Santiago v Čilu, Sao Paolo v Braziliji, Auckland v Novi Zelandiji, Alice Springs, Perth in Newcastle v Avstraliji, Tokio na Japonskem, Kuala Lumpur v Maleziji, Amritsar v Indiji, Johannesburg v Južnoafriški republiki, Nairobi v Keniji, Tel Aviv v Izraelu, Lappeenranta na Finskem in Beograd v Srbiji.
 
Prve mehanične inštrukcije sem dobila na lokalnem BMW servisu v Ljubljani. Nekaj časa pred tem je slovenska policija začela preganjati nepridiprave na istem tipu motorjev. ( Izključno zame ) srečne okoliščine so pripeljale na servis veliko število ponesrečenih BMW F650, ki so se mi ponujali za študijsko poglabljanje v prikrite globine motorja.

BMW mehaniki so bili zelo posvečeni svojemu delo in najbrž je bilo tam in takrat, da sem se nalezla te ljubezni in zanimanja za srce motorja in vse, kar sodi zraven.

Nemir ob pripravah na dolgo pot je razsajal kot prijazen virus. Fantje so imeli znanje, jaz pa entuziazem in vizijo. Bili smo odlična začetna kombinacija.

Motoroznanstvo se mi je prikupilo zaradi velike mere logike. Vestno sem stikala okoli motorja, tudi ko so ga servisirali drugi. Znanje me je hrabrilo in počutila sem se varneje. Jasno mi je bilo, da redni servisni pregledi motorju niso dovolj. Potreboval je vsakodnevno pozornosti. Nobene razlike, kot pri ljudeh...

Zamenjanih je bilo 19 pnevmatik. Večina na zadnjem kolesu. Vozila sem na metzler enduro 4, zahtevne zimske razmere pa varno premagovala na mehkejših Dunlopovih pnevmatikah in enduro 3. Neverjetnih 35.000 km na sprednji in 25.000 km na zadnji sta bili najdaljši razdalji, ki sem ju prevozila na setu pnevmatik (obe metzler enduro 4).
 
Zamenjala sem 10 verižnih setov, 2 amortizerja in 2 vodni črpalki. Nikoli nisem uspela prešteti zamenjanih vžigalnih svečk in litrov motornega olja, filtrov in ležajev.

Na porabo goriva so vplivale različne potovalne hitrosti in vremenske razmere. Od 9 litrov na 100 prepotovanih kilometrov v vetrovni Patagoniji, do 4.2 na 100 km v optimalnih voznih razmerah.

Potovala sem s Carnet De Passage - potnim listom za motor. V večino držav ( nikakor pa v Pakistan, Indijo in v Egipt ) bi se dalo priti čez mejo tudi brez njega in proti plačilu lokalnih dajatev, zavarovanj in podobnega. A karnet je bil gotovo najbolj efektna, najlažja in najbolj zanesljiva možnost. Če bi še enkrat potovala okoli sveta, bi karnet kljub njegovi ceni ponovno vzela s seboj.

Moja prva registracija motorja je bila veljavna dve leti. Toliko sem nameravala ostati zdoma... Govorilo se je, da je bil moj motor prvo vozilo v Sloveniji, ki mu je bil dodeljen status podaljšane svobode z dvoletno registracijo. Po izteku je motor vsako naslednje leto zavaroval takratni generalni uvoznik BMW vozil in mi po pošti dostavljal veljavne dokumente, vedno na drug, izposojen naslov. Edini kraj, kjer sem morala zamenjati svojo originalno slovensko registrsko tablico, je bil Egipt.
 
Moj BMW F650 je bil na začetku testni motor. Pred velikim potovanjem je imel na števcu 10.045 km in kar nekaj prask. Sem razmišljala, ali se mu je kdaj sploh sanjalo, da se mu bodo številke na števcu tolikokrat obrnile in da bo na enem samem potovanju naštel 180.016 km. Danes je na števcu nekaj manj kot 200.000 km.

Najprej je bil samo prevozno sredstvo. Počasi je napredoval v spremljevalca in zvestega sopotnika. Ker sva delila veliko, pravzaprav vse, je postal prijatelj. Po dolgotrajnem iskrenem prijateljstvu, navezanosti in poglobljenem odnosu je ta motor, pač moškega spola, zdelo se je naravno, postal še fant. Rdeči fant, kot mu je postalo ime v drugem letu potovanja.

Ko sva potovala skozi Pakistan, Iran, Združene arabske emirate, Oman in druge dežele, so me ljudje često spraševali po možu. V odgovor sem od Islamabada naprej nosila prstan. Tam se je namreč njegov status povišal v moža. Idealnega - saj nikoli ne nerga, ne smrči, nikoli me ne pusti na cedilu in namesto likanja potrebuje le bencin. Ja, in vedno me odpelje, kamor želim...