|
|
20 vprašanj Benki Pulko |
|
|
|
V: Zakaj si se odločila
za ta projekt?
O: Ni se mi zdelo, da sem imela kaj boljšega za počet. Želela sem
delat, kar me je zanimalo: potovat, srečevat ljudi, obiskovat neznane
kraje in se učit novih reči. Pa sem šla v svet.
V: Kako dolgo si potovala?
O: Potovanje sem pričela 19. junija 1997 in se vrnila
natančno 2000 dni kasneje, 10. decembra 2002. Priprave so trajale slabih
pol leta, po njegovem izteku pa se še vedno nisem čisto in popolnoma privadila,
da je vsega dokončno in nepreklicno konec.
V: Kje si začela svoje potovanje?
O: Zdelo se je popolnoma naravno, da to naredim v mojem rojstnem
Ptuju.
|
|
 |
V: In kje si ga končala?
O: Na istem mestu. Tja me je najbolj vleklo. V mamino kuhinjo...
|
|
|
V: Koliko je stalo celo
potovanje?
O: Ne vem natančno. Pri evidenci sem se vedno trudila
in nikoli popolnoma uspela. Po približni oceni koliko so stali bencin,
hrana, prenočišča, obleka in motoristična oprema, vključno z motorjem,
fotografskimi aparati, filmi in ostalo kramo, letalske vozovnice, prevozi
motorja in drugo, sem ocenila, da je potovanje stalo okoli 11 milijonov
SIT (45.000 €). Na vse mogoče načine so pomagali prijatelji, donatorji,
sponzorji, ljudje ob mojih poteh in dejstvo, da sem doktorirala iz varčevanja
in skromnosti v vseh pogledih.
V: Kako si našla sponzorje?
O: Težko. Veliko telefonskih razgovorov, prošenj, trkanj na vrata
in prepričevanj, da imam nekaj kar jih bo zagotovo zanimalo. Jasno, tudi
razočaranj, nerazumevanj, odklanjanj je bilo. A kjer ni dolin, tudi hribov
ni... |
V: Kakšen motor si vozila?
O: BMWja F650 iz leta 1996. Rdeče barve. Najprijaznejši motor na
svetu.
V: Koliko izkušenj z motorjem si imela preden si se odpravila
na pot okoli sveta?
O: Dovolj. Okoli 630 km. Morda se ne sliši veliko, a je bilo dovolj
za poznavanje, čemu je namenjena balanca in kako se uporabljajo plin in
zavore. Vozniško dovoljenje sem si "pridelala" nekaj mesecev preden se mi
je porodila ideja o velikem popotovanju. Potem pa sem se seveda učila
sproti. Karkoli sem pač potrebovala. Znanje s ceste je za večno. Veliko
bolj dragoceno od onega z univerze. Zdi se mi, da mi znanje po diplomi
na Biotehniški fakulteti ni prišlo nikoli tako prav kot tisto s ceste.
V: Katero motociklistično opremo uporabljaš?
O: Imam asortima uporabne opreme. Dainese jakna je vzdržala celih
pet let in pol vsakodnevnega oblačenja in slačenja. Nosila sem hlače Aerostich
Darien. Najboljše hlače, |
|
|
 |
ki jih lahko kupite za svoj denar. Poskusila sem tudi
Darienovo jakno, ki se je dobro obnesla. Začela sem s škornji Sidi,
nadaljevala z Aerostich Combat modelom, pristala pa pri BMWjevih modelih
Kalahari in Savanna. Slednji so bili najbližje mojemu okusu. Tudi ogrevani
flis je prišel iz Aerosticha. Najboljši dežni kombinezon, ki sem ga
kadarkoli nosila, sliši na ime Klima Komfort in prihaja iz tovarne BMW.
Roadgear, Yoko in Dianese rokavice sem v primeru dežja pokrivala s triprstnimi,
odlično oblikovanimi dežnimi rokavicami iz Aerosticha. Kar se tiče čelad:
BMW Sistem 3 in Sistem 4. Najbolj zapeljivo spodnje perilo za motoriste
izdelujejo pri Rukki na Finskem - udobno, neskončno toplo in vedno črno.
V: Kje si preživljala noči?
O: Največ noči sem prespala v zložljivi hiši, kot pravim svojemu
šotoru. To je bil primarni način preživljanja noči. Če šotorjenje ni
bilo mogoče, sem recimo v Južni Ameriki spala v motelih za zaljubljence,
kjer so zraven prenočišča ponudili nepogrešljivo varno parkirišče. Ta
so bila pomembnejša od stanja sob in razmajanih postelj. V Aziji so
me reševale poceni, zanikrne sobe v revnih gostiščih. V Severni Ameriki
so ljudje zelo odprti. Tam so prevladovala povabila v domove. V Evropi
pa me je ulovila zima in zadnje cekine sem pustila v obcestnih počivališčih.
Nikjer ni bilo boljše kot v toplih domovih odprtih vrat in src neznanih
prijateljev.
V: Kje ti je bilo najbolj všeč?
|
O: Veliko "najljubših" imam: Nova Zelandija,
Japonska in Kanada so izstopale. Namibija je bila čudovita, afriški kontinent
je bil sijajen. Ponovno bi se lahko vrnila v prav vse kraje, ki sem jih
obiskala.
V: Najboljša izkušnja?
O: Pristanek na Antarktiki. Ja, in vrnitev po več kot pol desetletja
nazaj domov na Ptuj. Pa praznovanje rojstnega dne pri Hillary Clinton,
skok iz letala med lansiranjem vesoljske ladje, potapljanje z morskimi
psi, vožnja po ledeni Rusiji pod zaveso polarnega sija, potepanje po prepovedani
Savdski Arabiji, itd.
V: In najslabša?
O: Promet v Indiji je bil zame osebno nočna mora velikega formata.
Nasploh je bila Indija sijajna dežela, najbolj pisana od vseh. A živeti
in sodelovati v njihovem prometu je bilo neznosno. Naslednja "dolina"
v nizu doživetij je bila nesreča |
|
 |
v Ekvadorju, po kateri sem pristala v bolnišnici. Padla
sem s konja, ne z motorja. Tudi takrat v Egiptu, ko me je zbil policaj,
ni bilo posebej rožnato.
V: Si bila kdaj bolna?
O: Da, velikokrat. V povprečju sem zbolevala večkrat kot doma.
Življenje na cesti je bilo nedvomno zahtevno in napornejše od onega
doma.
V: Kaj je bil najbolj zahtevni del tvojega potovanja?
O: Najbolj oteževalno je bilo dejstvo, da sem bila deklica za
vse. Bila sem sama za menjavo gum, servisiranje motorja, pisanje poročil,
urejanje spletne strani, načrtovanje poti, zbiranje vizumov in služenje
denarja, promocijo, skrbjo za računalnik, itd. Vse skupaj največkrat
z jarka, izposojenih pisarn, internet caffejev, potem pa še vožnja,
spanje, druženje z ljudmi, spoznavanje novega, učenje vsemogočega. Vse
skupaj se je seštelo v veliko dela in porabljenega časa.
V: Kje živiš sedaj?
|
O: V Sloveniji, največ me je med Ptujem in Ljubljano.
Sicer pa še vedno precej potujem.
V: Ali si napisala knjigo?
O: Da, po potovanju je nastala knjiga z naslovom Po Zemlji okoli
Sonca. 220 strani obsežna monografija z ogromno barvnimi fotografijami
in zgodbami s potovanja. Knjiga je na 19. ljubljanskem knjižnem sejmu
prejela najprestižnejšo nagrado veliki krilati lev za najboljšo skupno
izvedbo knjige ter plaketo krilati lev za reprodukcijo. Knjiga je v
glavnem razprodana. Več o knjigi preberite tukaj.
V: Nastopaš tudi v javnosti?
O: Da, kar precej, še vedno. Z multimedijskimi predstavitvami,
kulturnimi in družabnimi večeri, bralnimi značkami, gostujem in se odzivam
na vabila šol, organizacij, društev, knjižnic in podjetij.
|
|
 |
V: Te je potovanje spremenilo?
O: Da, brez dvoma. Recimo nič več se ne zadovoljim z odgovorom
"nemogoče" ali "se ne da". Postala sem zahtevnejša.
Iz časa, ki ga imam, in iz življenja, ki mi je na razpolago, delam najboljše.
Sovražim zapravljanje časa, denarja, življenja ali možnosti. Spremenil
se je tudi moj pogled na svet. Prijaznejši je, veliko bolj človeški, kot
ga predstavlja večina medijev. Res pa je, da ne bi bilo nič narobe,
če bi se ljudje imeli rajši kot se imajo...
V: Kakšni so načrti za prihodnost?
O: Veliko jih je. Še vedno moram priznati, da se mi v sedanjosti dogaja tako zelo veliko, da o prihodnosti le redko razmišljam. V glavnem se ukvarjam s svojim človekoljubnim projektom "Verjemi vase in osvoji svet" (preberite več o projektu tukaj). Sicer pa veliko ustvarjam kot fotografinja, novinarka in pisateljica. Pišem svojo novo knjigo, prevajam staro v angleščino. V prostem času pa razmišljam o tem, kam bo peljala nova velika avantura in predvsem katero prevozno sredstvo bo zmagalo takrat.
|
|
|
|
|
|
|
|