ki jih lahko kupite za svoj denar. Poskusila sem tudi Darienovo jakno, ki se je dobro obnesla. Začela sem s škornji Sidi, nadaljevala z Aerostich Combat modelom, pristala pa pri BMWjevih modelih Kalahari in Savanna. Slednji so bili najbližje mojemu okusu. Tudi ogrevani flis je prišel iz Aerosticha. Najboljši dežni kombinezon, ki sem ga kadarkoli nosila, sliši na ime Klima Komfort in prihaja iz tovarne BMW. Roadgear, Yoko in Dianese rokavice sem v primeru dežja pokrivala s triprstnimi, odlično oblikovanimi dežnimi rokavicami iz Aerosticha. Kar se tiče čelad: BMW Sistem 3 in Sistem 4. Najbolj zapeljivo spodnje perilo za motoriste izdelujejo pri Rukki na Finskem - udobno, neskončno toplo in vedno črno.

V: Kje si preživljala noči?
O: Največ noči sem prespala v zložljivi hiši, kot pravim svojemu šotoru. To je bil primarni način preživljanja noči. Če šotorjenje ni bilo mogoče, sem recimo v Južni Ameriki spala v motelih za zaljubljence, kjer so zraven prenočišča ponudili nepogrešljivo varno parkirišče. Ta so bila pomembnejša od stanja sob in razmajanih postelj. V Aziji so me reševale poceni, zanikrne sobe v revnih gostiščih. V Severni Ameriki so ljudje zelo odprti. Tam so prevladovala povabila v domove. V Evropi pa me je ulovila zima in zadnje cekine sem pustila v obcestnih počivališčih. Nikjer ni bilo boljše kot v toplih domovih odprtih vrat in src neznanih prijateljev.

V: Kje ti je bilo najbolj všeč?

v Ekvadorju, po kateri sem pristala v bolnišnici. Padla sem s konja, ne z motorja. Tudi takrat v Egiptu, ko me je zbil policaj, ni bilo posebej rožnato.

V: Si bila kdaj bolna?
O: Da, velikokrat. V povprečju sem zbolevala večkrat kot doma. Življenje na cesti je bilo nedvomno zahtevno in napornejše od onega doma.

V: Kaj je bil najbolj zahtevni del tvojega potovanja?
O: Najbolj oteževalno je bilo dejstvo, da sem bila deklica za vse. Bila sem sama za menjavo gum, servisiranje motorja, pisanje poročil, urejanje spletne strani, načrtovanje poti, zbiranje vizumov in služenje denarja, promocijo, skrbjo za računalnik, itd. Vse skupaj največkrat z jarka, izposojenih pisarn, internet caffejev, potem pa še vožnja, spanje, druženje z ljudmi, spoznavanje novega, učenje vsemogočega. Vse skupaj se je seštelo v veliko dela in porabljenega časa.

V: Kje živiš sedaj?

O: V Sloveniji, največ me je med Ptujem in Ljubljano. Sicer pa še vedno precej potujem.

V: Ali si napisala knjigo?
O: Da, po potovanju je nastala knjiga z naslovom Po Zemlji okoli Sonca. 220 strani obsežna monografija z ogromno barvnimi fotografijami in zgodbami s potovanja. Knjiga je na 19. ljubljanskem knjižnem sejmu prejela najprestižnejšo nagrado veliki krilati lev za najboljšo skupno izvedbo knjige ter plaketo krilati lev za reprodukcijo. Knjiga je v glavnem razprodana. Več o knjigi preberite tukaj.

V: Nastopaš tudi v javnosti?
O: Da, kar precej, še vedno. Z multimedijskimi predstavitvami, kulturnimi in družabnimi večeri, bralnimi značkami, gostujem in se odzivam na vabila šol, organizacij, društev, knjižnic in podjetij.

V: Te je potovanje spremenilo?
O: Da, brez dvoma. Recimo nič več se ne zadovoljim z odgovorom "nemogoče" ali "se ne da". Postala sem zahtevnejša. Iz časa, ki ga imam, in iz življenja, ki mi je na razpolago, delam najboljše. Sovražim zapravljanje časa, denarja, življenja ali možnosti. Spremenil se je tudi moj pogled na svet. Prijaznejši je, veliko bolj človeški, kot ga predstavlja večina medijev. Res pa je, da ne bi bilo nič narobe, če bi se ljudje imeli rajši kot se imajo...

V: Kakšni so načrti za prihodnost?
O: Veliko jih je. Še vedno moram priznati, da se mi v sedanjosti dogaja tako zelo veliko, da o prihodnosti le redko razmišljam. V glavnem se ukvarjam s svojim človekoljubnim projektom "Verjemi vase in osvoji svet" (preberite več o projektu tukaj). Sicer pa veliko ustvarjam kot fotografinja, novinarka in pisateljica. Pišem svojo novo knjigo, prevajam staro v angleščino. V prostem času pa razmišljam o tem, kam bo peljala nova velika avantura in predvsem katero prevozno sredstvo bo zmagalo takrat.