Dragi prijatelji,

Nekdo mi je pred dnevi poslal elektronsko pošto in zapisal, da je žalosten, ker se moje potovanje približuje h koncu. Nekdo drugi je napisal, da bo postalo zgodovinski mejnik, da ga občuduje in da sem perfektna.

Življenje je te dni divje, hektično in žalostno. Edina želja, ki jo imam je, da bi bila perfektna... Potem bi nedvomno delala hitreje, bolje in predvsem z manj napakami. In vsi bi bili zadovoljni z menoj.

Veliko dela, obveznosti, organizacije, koordinacije se je nakopičilo za konec. Tisti, ki mi povzroča največ preglavic sem jaz sama. Zmeda. Negotovost. Občutki strahu in pričakovanja, žalosti, sreče. Mešanica črnega in belega, v eni sami glavi in pripadajočem srcu.

In torej je vse sivo. Veliko dežuje. Ni slabo. December je in v Evropi sem, lahko bi snežilo in bi se drsala, tako pa se še vedno vozim. Zadnje kilometre poti seštevam med hribi in dolinami, ki so pripadali Socialistični Federativni Republiki Jugoslaviji. Vožnja je čudovita in ljudje so eni izmed najprijaznejših, kar sem jih srečala na obličju tega planeta. Narava je fascinantna, enako kot razlike med narodi. Povojne slike so boleče. Podobno kot dejstvo, da nikoli ne vem, kdaj se bom znašla pred novim mejnim prehodom in kateri državi bo pripadal.

Preprosto še vedno ne morem dojeti, da se tudi neskončna potovanja enkrat končajo. Počutim se kot da bi mi umiral otrok. Majhen, star komaj pet let in pol...

Adventni čas je. Čas pričakovanja in upanj. Vsem tistim, ki sanjate o pustolovščini življenja želim, da se je lotite. Tistim, ki ste od doma, da se počutite doma. Vsem brez doma, da si ga najdete. Sebi pa skromno, da bi ponovno našla vrednost v preprostem življenju, izven ceste in ob njej bežečih se krajev.

Želim vam krasno novo leto! In da vam Božiček prinese novi motocikel, če si ga želite. Jaz si bom za začetek omislila le dovolj veliko novoletno jelko. In to doma!

Benka