Ko sem izbirala motor mi je
bila jasna ena sama stvar - da se ne morem zanašati na svoje izkušnje
iz preprostega razloga, ker nisem imela nobenih.
Ni bilo na meni, da bi ponovno izumljala toplo vodo. Dela
sem se lotila tam, kjer so končali drugi. Z zanimanjem sem primerjala
mnenja in izkušnje. Toliko ljudi je že potovalo z motorji... Bilo je očitno,
da se je večina nagibala k eni sami znamki.
Verjela sem, da potrebujem nekaj zanesljivega in udobnega,
dovolj nizkega, da bom dosegla tla, nekaj lažjega, lahko vodljivega, stabilnega,
predvsem pa nekaj čemur bom zaupala.
Moja končna odločitev se je imenovala BMW F650. Nekaj manjših
posegov in dodatkov je bilo potrebnih, kot so zamenjava bencinskega rezervoarja
za 27-litrsko inačico, inštalirani so bili Hyper-Lites,
Scottoile,
Givi vetrobran
in
52-litrski Maxia top case. Moja prva stranska kovčka
za prtljago sta bila darilo Zvoneta Šeruge. Bila sta stara, obrabljena,
bolje rečeno izkušena, lesena, prevlečena z aluminijem in sta vzdržala
neverjetni dve leti. Ko sta razpadla sem ju nadomestila z novima, ročno
narejenima iz 5-milimetrskega aluminija; enega iz Argentine in drugega
iz Nove Zelandije. Skupaj sta stala 30.000 SIT (125 €). Česar
nista dajala v lepotnem smislu sta priskrbela v trpežnosti. Bila sta
odporna na padce, zdrse, vodo, pesek, vlome in še kaj.
Na potovanju sem dodajala malenkosti, ki so mi lajšale
lokalne razmere: ovčjo kožo v sedlu za zimske mesece, dve dodatni hupi
za indijski prometni kaos, zapestni regulator plina v prostranstvih
z neskončnimi asfaltnimi cestami.
Sprehod skozi servisno knjižico mojega motorja je kot
listanje potnega lista neutrudnega popotnika: Ljubljana v Sloveniji,
New Jersey in Florida v ZDA, Caracas v Venezueli, Santiago v Čilu, Sao
Paolo v Braziliji, Auckland v Novi Zelandiji, Alice Springs, Perth in
Newcastle v Avstraliji, Tokio na Japonskem, Kuala Lumpur v Maleziji,
Amritsar v Indiji, Johannesburg v Južnoafriški republiki, Nairobi v
Keniji, Tel Aviv v Izraelu, Lappeenranta na Finskem in Beograd v Srbiji.
Prve mehanične inštrukcije sem dobila na lokalnem BMW servisu v Ljubljani.
Nekaj časa pred tem je slovenska policija začela preganjati nepridiprave
na istem tipu motorjev. (Izključno zame) srečne okoliščine so pripeljale
na servis veliko število ponesrečenih BMW F650, ki so se mi ponujali za
študijsko poglabljanje v prikrite globine motorja.
BMW mehaniki so bili zelo posvečeni svojemu delo in najbrž je bilo tam
in takrat, da sem se nalezla te ljubezni in zanimanja za srce motorja
in vse kar sodi zraven.
Nemir ob pripravah na dolgo pot je razsajal kot prijazen
virus. Fantje so imeli znanje, jaz pa entuziazem in vizijo. Bili smo
odlična začetna kombinacija.
Motoroznanstvo se mi je prikupilo zaradi velike mere logike.
Vestno sem stikala okoli motorja tudi ko so ga servisirali drugi. Znanje
me je hrabrilo in počutila sem se varneje. Jasno mi je bilo, da redni
servisni pregledi motorju niso dovolj. Potreboval je vsakodnevno pozornosti.
Nobene razlike, kot pri ljudeh...
Zamenjanih je bilo 19 pnevmatik. Večina na zadnjem kolesu.
Vozila sem na Metzler Enduro 4, zahtevne zimske razmere pa varno premagovala
na mehkejših Dunlopovih pnevmatikah in Enduro 3. Neverjetnih 35.000
km na sprednji in 25.000 km na zadnji sta bili najdaljši razdalji, ki
sem ju prevozila na setu pnevmatik (obe Metzler Enduro 4).
Zamenjala sem 10 verižnih setov, 2 amortizerja in 2 vodni črpalki. Nikoli
nisem uspela prešteti zamenjanih vžigalnih svečk in litrov motornega
olja, filtrov in ležajev, ki so bili zamenjani.
Na potrošnjo goriva so vplivale različne potovalne hitrosti
in vremenske razmere. Od 9 litrov na 100 prepotovanih kilometrov v vetrovni
Patagoniji, do 4.2 litrske potrošnje na 100 km v optimalnih voznih
razmerah.
Potovala sem s Carnet De Passage - potnim listom za motor.
V večino držav (nikakor pa v Pakistan, Indijo in v Egipt) bi se dalo
priti čez mejo tudi brez njega in proti plačilu lokalnih dajatev, zavarovanj
in podobnega. A karnet je bil gotovo najbolj efektna, najlažja in najbolj
zanesljiva možnost. Če bi še enkrat potovala okoli sveta bi karnet kljub
njegovi ceni ponovno vzela s seboj.
Moja prva registracija motorja je bila veljavna dve leti.
Toliko sem nameravala ostati zdoma... Govorilo se je, da je bil moj
motor prvo vozilo v Sloveniji, ki mu je bil dodeljen status podaljšane
svobode z dvoletno registracijo. Po izteku je motor vsako naslednje
leto zavaroval takratni generalni uvoznik BMW vozil in mi po pošti dostavljal
veljavne dokumente, vedno na drug, izposojen naslov. Edini kraj, kjer
sem morala zamenjati svojo originalno slovensko registrsko tablico,
je bil Egipt.
Moj BMW F650 je bil na začetku testni motor. Pred velikim potovanjem
je imel na števcu 10.045 km in kar nekaj prask. Sem razmišljala ali
se mu je kdaj sploh sanjalo, da se mu bodo številke na števcu tolikokrat
obrnile in da bo na enem samem potovanju naštel 180.016 km. Danes je
na števcu nekaj manj kot 200.000 km.
Najprej je bil samo prevozno sredstvo. Počasi je napredoval
v spremljevalca in zvestega sopotnika. Ker sva delila veliko,
pravzaprav vse, je postal prijatelj. Po dolgotrajnem
iskrenem prijateljstvu, navezanosti in poglobljenem odnosu je ta motor,
pač moškega spola, zdelo se je naravno, postal še fant. Rdeči Fant,
kot mu je postalo ime v drugem letu potovanja.
Ko sva potovala skozi Pakistan, Iran, Združene arabske
emirate, Oman in druge dežele so me ljudje često spraševali po možu.
V odgovor sem od Islamabada naprej nosila prstan. Tam se je namreč njegov
status povišal v moža. Idealnega - saj nikoli ne nerga, ne smrči, nikoli
me ne pusti na cedilu in namesto likanja potrebuje le bencin. Ja, in
vedno me odpelje kamor želim...
