Februar 1998: Novice
Nič novega na kratko. Čas še vedno beži kot podivjan, jaz pa se imam lepo. Na dolgo bi trajalo nekaj dni in nekaj kilometrov dolgo elektronsko poročilo. Zato bom udarila sredino. Zadnji dan izteka moje vize sem zbežala iz Amerike in se naselila v Venezueli. Zaradi ljubezni do padalstva ni bilo druge možnosti kot letalo iz Miamija zame in mojega BMW lepotca (mimogrede vas tudi on vse lepo pozdravlja, ko se revež že dober teden ubada s carinskimi marnjami).
Preden sem zapustila Florido, sem s 56 padalskimi skoki podpisala nekaj sponzorskih pogodb, naložila novo padalo na motor in se odpravila dogodivščinam naproti. Caracas je moj novi dom. Izbrala sem ga za mesec dni soočanja s tujim, papirno vojno vsemogočih dokumentov in učenje španščine. V šoli sem 15 ur na dan, med ponedeljkom in petkom. Nujne posledice so vidni napredek, zaostanek s pisanjem člankov za časopise in smrtonosna utrujenost. Če bom pridno vzdržala ves mesec v norem delovnem tempu, si bom za konec podarila nekajdnevne počitnice na enem od bližnjih belih, peščenih južnokaribskih otokov...
V februarski številki BMW Owners News v ZDA je bil objavljen članek o mojem BMW lepotcu in njegovi šoferki. Stotine pisem pravi, da je bil članek visoko odmeven. Vrhunec je bilo prav gotovo pismo gospoda Toma Wada, ki mi je ponudil sponzorstvo za tako željen GPS III. Pa naj še kdo reče, da se čudeži ne dogajajo... Na slovenski kulturni praznik sem imela čast biti v Ljubljani. Ni bila prava, le Caracas se je, kot pravijo strokovnjaki, prvič znašel pod megleno zaveso. Pojav pripisujejo El Ninu. Med ljudmi vlada preplah, meni pa pridejo precej prav izkušnje s kotlinsko meglo iz ljube Slovenije. Kaj počnem v prostem času, me sprašujete nekateri v elektronski pošti? Pozorno prebranih nekaj odstavkov mojih tekstov bi vam moralo zadostovati za odgovor. Prosti čas je izgubljeni čas. Zato živim 24 polno zaposlenih ur zabave, dela, učenja, žuriranja in še česa. Pomembno je omeniti moje plesno izobraževanje. Vsak teden imam 3 plesne ure salse, mamba, kalipsa in soge. Učiteljici pravita, da je sicer v redu, da se pozna nekaj znanja, le da je miganje z boki precej evropsko. Na srečo verjameta, da ga bom osvojila še preden se bom odpeljala v beli svet. Moja sestra Nina se je naveličala poslušati ljudi na ulici, ki naju pridno zamenjujejo. Odpravila se je na krajše potovanje, ne več kot pol leta dolgo potepanje po severni Ameriki. Žalostna sem, da sva se zgrešili. Lep napredek mojega potovanja je mama.. Edini predstavnik družine, ki je še doma ( vsaj nekdo! ). Računalniško se je usposobila. Sedaj je tako dobra, da mi piše domala vsak dan. Sploh se mi ne zdi, da sem daleč od Ptuja. Pa naj še kdo reče, da otroci ne pomagajo napredovati staršem...
Plan? Ne bom povedala, ker se ponavadi še preden se realizira, spremeni. Sicer pa ostati zdrava, polno zaposlena s prijetnimi rečmi po lastnem izboru, in misliti na vse vas, ki držite pesti zame.
