ENG   SLO
facebook
O BenkiPotovanjeBenka v živoTrgovinaDobra delaNovice & MedijiPartnerjiNaveži stik Benkin blog
  http://www.pressclip.net
 
Potovanje




Guiness
 
 

November 1998: Novice iz Venezuele


Ker je že kak mesec od zadnjega javljanja, medtem pa se je zgodilo vse, kar se lahko zgodi in vsaj 90% nemogočih reci, se na hitro, s precej težavami, oglašam.

Torej: po mesec dni dolgem čakanju na rezervna sesalna ventila, ki sta "pribrcala" iz Nemčije, sem se končno spet vrgla v sedlo mojega moto prijatelja in zapustila Venezuelo. Mimogrede sem se morala ustaviti v Maracaibu, mestu z najvišjimi temperaturami v Južni Ameriki (ne sprašujte me, kako je pod čelado, v popolni motoristični opremi pri 44 stopinjah Celzija...). Puščava Coro je bila nepozabna, tudi zaradi prekletega peska, ki se je držal mojih zob, akumulatorskih kontaktov in vsega ostalega. Sinamaica je bila zanimiva izkušnja z indijanskim plemenom, kjer gospodje ne počnejo nič drugega razen osemenjevanja. Na moje veliko zadovoljstvo so ženske v plemenu vzele v svoje roke tudi pomembne odločitve, kot so denar, oblast in ostalo.

Venezuelski Andi so bili prvo srečanje z nad 4000 metri nadmorske višine. Čudovito, nepozabno. Ja, tudi zaradi dejstva, da se je na pobočjih najvišjega venezuelskega vrha nepričakovano poslovil akumulator. Nekaj težav, 40$, pa je bilo za mano.

Kolumbijsko - venezuelska carina me je pričakala s skromnimi presenečenji, o katerih vam bom povedala vse v svoji knjigi (počakajte le še nekaj let, pa bo!). Da je Venezuela neskončno "smotana" dežela vam mora biti jasno ob dejstvu, da sem plačala 15$ za izhodno štampiljko v potni list!!!

Kolumbija je bila le prijazna, mirna, čudovita dežela. Do Calija, kjer so me čakale nove gume. Za normalno ceno sem jih kupila poleti v ZDA, potem pa poslala v Kolumbijo, kjer jih pač ni dobiti. Poštnina - oh, kaj bi tarnala - le 100$! Po 1400$ za popravilo BMW-ja v Venezueli, 40$ za akumulator, še ta udarec...

Ko vam pišem tele novičke, pravzaprav ugotavljam, kako sem spremenila merila normalnosti. Prvo noč v Pamploni so puške pokale okoli hotela, kot da bi bila na fronti. Ko sem se podala na pot ob šestih zjutraj, je bil zrak svež, miren, še puške so šle spat...

Na poti v Cali sem bila med srečnimi izbranci. Gverila je minirala cesto, a so pravočasno ugotovili in jo zaprli. Tako sem srečna čakala 4 ure, da so odstranili eksploziv. In najboljši del zgodbe? Da sem se na pot odpravila ob 6. zjutraj, pa je akumulator dokončno odpovedal, tako da sem ga morala zamenjati. Tako sem izgubila 4 ure, a verjetno v zameno za težavo ohranila življenje. Pa naj še kdo dvomi, da neka dobra energija ne potuje z mano...

Prehod meje med Kolumbijo in Ekvadorjem je bil kot najbolj pristni Hitchkock v barvah. Po ogledu romarske cerkve Ipiales ( kjer sem mimogrede zaprosila za malo popotniške naklonjenosti ) sem bila ustavljena. Policija varuje mejo, saj so jo zaprli skrajneži, ki tako izsiljujejo vlado. Kaj so hoteli, sem že zdavnaj pozabila.

Da sem prepričala policaje, sem uporabila priporočilno pismo kolumbijskega konzula notranjemu ministru, da mi pomagajo. Torej, pridelala sem do meje, a na žalost so bile moje nove gume prebodene več kot 32-krat. Večer se je bližal kot svinja in vedela sem, da če ne zbrišem sedaj čez to prekleto mejo, me bodo ugonobili. Najdem nekega idiota, ki je rekel, da je vulkanizer. Zaupam mu motor, da menja zračnice. Medtem podkupim celo carino in zberem potrebne štampiljke. Najdem lokalna "looserja", seveda debelo plačam, da me "odšlepata" čez mejo po stranpoteh, če jim tako sploh lahko rečem.

Ura je odbila sedmo zvečer, tema je bila kot v rogu, spet sem čutila polne zračnice pod menoj in sledila sem brnečemu mopedu pred menoj. Gorje Bogu! Nobene ceste, nobenih luči, le ozka, shojena, kamnita steza, ki se je vila strmo v nebo. Ko stopim na zavoro - ne deluje. Oblila me je smrtna vročica. Bilo mi je jasno - oni idiot od vulkanizerja ni montiral zavor. Tako sem bila sredi teme, sredi žive groze, smrtne kamnite strmine, prepuščena na eno samo ustavljanje - s padci.

Da skrajšam srhljivko - ustavila sem se v prvem ekvadorskem mestu. Vodiča sta sedaj postala nasilna, sledila sta mi še desetine kilometrov in hotela mojo uro, čelado, denar... Na srečo ni nič primerljivo s 650-kubičnim BMW velikanom, ki ju je tiho in za vedno zapustil v mraku spokojne noči.

Naslednji dan se je začelo znova. Pri dnevu sem ugledala resnico: prekleti, nori, slepi, neinteligentni, "zaplonkani" vulkanizer je pretrgal še cev z zavorno tekočino in kar je najokrutnejše - izgubil je "bearing" (ne vem, kako se reče po slovensko, vendar eden najpomembnejših delov zadnjega kolesa, veliki matici podoben obroč). Temperatura se mi je dvignila ravno dovolj, da sem bila nared za povratek. Če bi le lahko prečkala to prekleto mejo, bi ga, častna beseda, ubila! Snela sem zavorni disk in se kot po velikonočnih pisankah peljala v Quito, kjer je bilo videti, da bo sonce lepše sijalo.

Z Ecoventuro sem odkrila Galapagos, večno željo malega biologa. Na kratko, bilo je nepozabno in neponovljivo doživetje. Potem sem se vrnila v Quito in na vrat na nos v džunglo. Po slednjem povratku so me rezervni deli za motor že čakali. Zraven njih pa...novica, da je moj računalnik popolnoma mrtev in da noben Internet bar v tej deželi nima modema. Pravzaprav nič posebnega, le moja pošta je totalno neuporabna in za nobeno ceno se ne morem prikopati do računalnika, ki bi mi omogočil preverjanje moje pošte.

Ameriški BMW navdušenci so velikodušno začeli zbirati finančno pomoč za "skrahirano" popotnico. Ta teden je v Quitu sejem računalnikov, tako da se bo verjetno okoli petka dalo dobiti kaj razumno cenenega (tudi kakršnakoli finančna pomoč iz moje Slovenije bo seveda neskončno dobrodošla).

Z vsemi nepredvidenimi tehničnimi težavami se je moj "budget" zmanjšal na 600$ mesečno. Tako sedaj skušam preživeti s kampiranjem in cenenimi prenočišči, kar velikokrat ni varno, kot bi si želela.

Tako sedaj čakam v prelepem zgodovinskem Quitu. In da mi ni dolgčas, sem zbolela. Zdravnik pravi, da ga skrbita malarija in jetra. Sklepi rok so kot neke boleče bunke, glavobola še nikoli v svojem življenju nisem skusila v taki obliki. Čakam na izvid krvi, ki naj bi bil nared jutri.

Po tem pisanju sem na smrt utrujena in grem nazaj v posteljo, počakat, da pride boljši čas, kajti jaz sem še vedno na smrt odločena, da bom za božič na Ognjeni zemlji, in nekega dne ona prva nora ženska, ki se je "solo" zabavala okoli sveta.
 
 
http://www.coris.si/?affi


 
kartice Shema strani|O strani|Varovanje|Pravila uporabe|Kontakt|Povezave|Piškotki