ENG   SLO
facebook
O BenkiPotovanjeBenka v živoTrgovinaDobra delaNovice & MedijiPartnerjiNaveži stik Benkin blog
  http://www.coris.si/?affiliate
 
Potovanje




Guiness
 
 

Maj 2002


Eno leto mineva od takrat, ko sem se prvič spogledala z afriškim kontinentom. Za mano je kar nekaj držav, nekaj več kot 30.000 novih kilometrov na utrujenem števcu, ki se bo počasi začel vrteti v tretje.

Odkrivanje Afrike se je v mojem primeru začelo na jugu. Da se pot v Slovenijo zdi svetlejša, zaradi doma na horizontu.

Še zadnje novo leto na poti sem preživela v Malaviju. Iz dosedanje prakse se je izkazalo, da je biti na cesti, polni pijancev, med prazniki, na pol samomorilska akcija. Zatorej sem vzela dopust z motorističnega sedla in se odločila za vodo. Malavijsko jezero in potapljanje, samotni večeri, pusta nabrežja. Čeprav ni bila deževna doba, je deževalo nepretrgoma kot iz škafa, več tednov, ter se milostno ustavilo ob osmih zvečer na starega leta dan. Od Boga poslano, najverjetneje.

V zanemarjeni sobi za 250 SIT na noč sem ob mini svečki in dvocentimetrski novoletni jelki preskočila v leto 2002. Novega leta dan sem zapravila v kanuju, na mirni gladini malavijskega jezera, ko je na stotine domačinov imelo prvo umivanje ali "žehto" v novem letu. Kanu je rezal temno modre barve globokega jezera, na številnih otočkih obraslih s tropsko vegetacijo pa so visoko v krošnjah samevali orli. Redki ribiči so se tu in tam odpravili v lesene kanuje, izdolbene iz drevesnih debel, ter potrpežljivo namakali vabe, da bo kaj za večerjo. Tišina je kričala povsod. Bil je to eden najspokojnejših dni na tej evforični odisejadi z motorjem okoli planeta.

No, potem pa je prišel drugi januar, veliko manj miren od prvega. Opravila sem drugostopenjski izpit za potapljača, se odločila za nadaljevanje licence v potapljača reševalca, brcnila stopnico in si zlomila prst, pojedla neko pokvarjeno hrano in zbolela še v drobovju. Nato se je "pošvedrano" zdravstveno stanje vleklo iz Malavija vse do danes, skoraj pol leta kasneje. Kaj bi na tej poti delala brez zdravstvenega zavarovanja Coris, si niti v sanjah nočem predstavljati.....

Ker si zlomljeni mezinec nikakor ni hotel opomoči, se spraviti v normalno stanje ter obliko in ker sem se srečala s prijaznimi Angleži in priseljenci iz Zimbabveja, sem se po njihovih priporočilih odločila za podaljšano avanturiranje na vodi. Staromodna ladja Ilala, z veliko zgodovinsko pomembnostjo za te kraje, je bila super izkušnja. Dva dni sem se presedala po palubi, klepetala z domačini in kapitanom ter si celila prst. Motor je počival na palubi... , medtem ko je posadka raztovarjala po 40 ton umetnih gnojil hkrati. Na roke, seveda. Žerjavi jo v ta konec sveta še niso primahali ...

Po vsem tem vodnem času je bilo definitivno spet krasno voziti motor. Hm, le za kakih pet kilometrov, potem pa se je glavna cesta, ki povezuje Malavi s Tanzanijo, kamor sem bila namenjena, spremenila v živo drsalnico. Blato do kolen. Predstava je bila bolj baletne kot motoristične narave. Po čudežu nobenega padca. Kot bi vedela, da če se razsipam, moram za nagrado pobrati pretežki motor... Česar nočem, se mi ne bo zgodilo.

Tanzanija me je pričakala s stotinami slabo planiranih in še slabše konstruiranih ležečih policajev. Ne vem, kje so si nabavili logiko, da 30 centimetrov visok betonski ali asfaltni kucelj uči voznike, kako se udeleževati v prometu. Če bi le sredstva, ki jih "zataušajo" za nesmiselne in nevarne prepreke, porabili za izobraževanje šoferjev...

Afrika je ponudila ene izmed najbolj dramatičnih in gostoljubnih kampov. Čeprav sem na začetku poti po črni celini na veliko razmišljala, ali je nošenje šotora pametna ideja ali ne, sem se v Tanzaniji ponovno zahvalila dobri intuiciji. Ni bilo potrebno za dolgo...

V Arusi, na severu, sem se zakampirala. Stopila sem do lastnika kampa, kjer sem se dogovorila, da se priključim skupini popotnikov, ki si bo v prihodnjih dneh ogledala krater Ngorongoro in eno zadnjih velikih živalskih migracij na Zemlji, v narodnem parku Serengeti ( Vstop v parke z motorjem iz varnostnih razlogov ni dovoljen. Sliši se, da levi občudujejo motoriste za malico ali večerjo... ). Ko sem na list papirja zapisala svoje ime in državo, iz katere prihajam, je lastnik namignil enemu od delavcev in mu nekaj prišepnil na uho. "Počakajte, prosim," se je obrnil proti meni. "Želim, da spoznate svojega sonarodnjaka," je predlagal. Tudi Darko je bil včasih Jugoslovan.

"Drago mi je, da vas upoznajem, Darko," sem odreagirala, ko se je pred mano pojavil dečko mojih let, podoben gori. Oči so se mu izbuljile in odtiktakalo je vsaj sto momentov, preden je lahko spregovoril. Medtem je nemo pogledoval mene v motoristični opremi, pa motor z ljubljansko registrsko tablico, pa spet mene in nejeverno obesil oči ponovno na motor.
Potem se je odvlekel za vogal in vse, kar sem videla, je bil širok hrbet, mobilni telefon na ušesu, ena roka v žepu in veliko govorjenja. "Nocoj vas povabimo na večerjo," je rekel, ko je končal s telefoniado. "Pridem po vas ob sedmih", je še dejal, preden se je z muzavim nasmehom zavihtel v razmajan džip in "odklopotal" po prašni cesti.

Postavila sem šotor, se nekako utaborila, na grobo "odtuširala" prah s sebe ter čakala. Deset minut pred sedmo je priropotal isti džip, z istim poosebljenim smehom na šoferjevem sedežu. Odpeljala sva se v restavracijo, blebetajoč o vsem mogočem, v glavnem pa povezanem z domom tam nekje med Vardarjem in Triglavom. No, presenečenje se je tukaj pravzaprav šele začelo - v lični restavraciji z ogromnim vrtom in še bolj ogromnimi drevesi je čakalo pol Jugoslavije. Mala Makedonka je bila zobozdravnica, zgovorna Aleksandra je bila ( jao bre... ) prava Beograjčanka, Nole je zapustil Bosno in se lotil dela za Združene narode. In tako jim je manjkal le še slovenski predstavnik, ki se je kot naročeno danes priguncal na dveh BMW kolesih tod mimo.

Se mi je zdelo, da so bili Iranci in Pakistanci kralji gostoljubnosti, potem pa srečam Jugoslovane sredi črne Afrike. Pa to se ne da opisati! Iz restavracije so me takoj zvlekli v kamp, kjer sem morala nemudoma pobasati vso svojo imovino. Preselili so me v Noletovo hišo, oprali motor, mi kuhali po izbiri zajtrke in kosila, čokoladke za poslatke, pa malice za vmes, me razvajali na večerjah v najboljših restavracijah v mestu. Potem pa je nastopil čas za moj safari. Ob času za plačilo so mi sporočili, da je račun že poravnan.

"Ne, ne, gospod, motite se."
"Ne, še ne."
"Verjemite mi, če vam rečem. Prepričana sem, da vam še nisem plačala. Gotovo ste me zamenjali za koga drugega."
"Ne, ne, gospodična, vaš safari je že plačan."
"Mater, pa kako vam naj dopovem, da se motite, sinjor?" sem postajala nepotrpežljiva s počasnim gospodom, ki je v končni fazi vendarle izvlekel na dan šokantno skrivnost, da je moja "jugo klapa" v navalu gostoljubja plačala tudi tri dni druženja z žirafami, sloni, levi in nosorogi, v enem najbolj prestižnih zaščitenih rezervatih Afrike.

Bivša Titova mladina se je definitvno izkazala in absolutno osvojila lovoriko najgostiteljev preteklih petih let potovanja.

Aha, medtem sem ponovno zbolela, a ni bilo sile. Makedonka mi je popravila zobe, pozdravili so me in ponovno sem bila pripravljena za na pot.

"Ups, ne še," so rekli in ustavili avto sredi razorane ceste, kjer smo se premetavali med prahom, ne več kot 5 km na uro. Iz nasproti zibajočega avtomobila so s prijaznim pozdravom izvlekli starejšega, resnega gospoda z roko v mavcu.
"Tu imamo eno Slovenko in je ne moremo izpustiti iz Aruse, preden vam je ne predstavimo."
"Moje ime je Dolenc."
Zvenelo je presneto slovensko, "Moje pa Benka, Benka Pulko."
"Ja, saj o vas sem pa pred kratkim bral v časopisu," se je zasmejal gospod, za katerega sem potem izvedela, da je vrhovni sodnik na mednarodnem sodišču v Arusi. Moje učenje o krajih in ljudeh se je nato razširilo na eminentnega Slovenca in njegovo delo v mednarodnem avditoriju. Prav fino je bilo slediti stricu Dolencu v razpravno dvorano in prisostvovati na razpravi ter opazovati panične obraze varnostnikov in osebnih stražarjev, ko so zbegano gledali pošvedrano motoristko, ki je sledila sproščenemu in nasmejanemu sodniku iz Slovenije. Bilo je ironično in nesramno luštno.

No, pa smo z veseljem podaljšali bivanje v Arusi, kuhanje in pojedine so se okrepile, vina in rakije kar ni hotelo zmanjkati, klepetov in smeha pa tudi ne. Čudoviti, nepričakovani časi med domačimi ljudmi so bili najboljše zdravilo.

Kot vse dobro, se je tudi Arusa prehitro poslovila in ostala le pika v vzvratnem ogledalu, a veliko, žareče sonce v mojem spominu.

Ruando si bom zapomnila po gorilah in šopku rož. Ogled opic, ki da jih od človeka loči le pet odstotkov genskega materiala, je bila nepozabna izkušnja. Družina Susa, ki ima 36 članov, je bila razigrana, razpoložena skupina velikih, črnih primatov, katerih videz skoraj preveč resnično spominja na človeškega. Sopihanje na 3000-metrski vulkan je bilo, jasno, bolj utrujajoče kot ena prekratka ura druženja z gorilami.
Rože pa so bile naslednje presenečenje, ki je čakalo na motorju, ko sem se na večer valentinovega utrujena vrnila iz Internet Cafeja, na parkirišče. Res nisem verjela, da so na svetu tudi tako zelo pozorni neznanci.

Izkušnje v Kongu so bile žalostne. Bilo je le tri tedne po izbruhu vulkana. Hoja po vroči lavi je bila opremljena s tragičnimi zgodbami življenj, ki se niso končala, ampak nadaljevala z mizernim priokusom bede. Ljudje so izgubili vse premoženje, a volja v njihovih očeh je obljubljala, da se niso voljni predati.
Uganda je prinesla vonj po domu. Izvir Nila me je spomnil, da se bo po manj kot 7000 km poti izlil v Mediteransko morje. Dovolj blizu domu, da me je spomnil nanj. Uganda je bila sproščena, počasi živeča in razvijajoča se dežela, kjer pridelajo in pojedo največ banan na svetu.

Tukaj mi je po Tanzaniji že drugič omagal akumulator. To je bil znak, da bo potrebno misliti na novega. Saj ne vem, kako bi funkcionirala brez fantastične BMW podpore in interneta. Napišem elektronsko pismo, ga odpošljem in akumulator, nova pnevmatika ter filtri me bodo čakali v Nairobiju. Od Južne Afrike do Kenije ni bilo na poti nobenega BMW servisa. Kaj bi z njimi, saj namesto goste servisne mreže raje priskrbijo super zanesljive in vzdržljive motocikle.

Sever Kenije je postregel z mizernimi cestami, veliko dežja in agresivnimi ljudmi. Vreme v času mojega popotovanje po Afriki je bilo vse prej kot pričakovano. Namesto suhe vročine je bilo mokro in hladno. Bolj sem rinila na sever, resneje je postajalo. Vse do Isiola, od koder ni šlo več naprej. Poiskati sem bila prisiljena kamion, ki bo naložil mene in motor ter naju dostavil kamorkoli že. Kjer se konča nepremagljiva cesta, kjer ne dežuje več ali kamorkoli drugam, od koder lahko nadaljujem na dveh kolesih.
Cela vas Isiolo zaživi ob štirih zjutraj, ko se kamioni začno zbirati v konvoj. Potovanje brez konvoja je prepovedano zaradi občasnih napadov banditov. Torej, dve jutri zapovrstjo se  prerivam med še od včeraj pijanimi in zadrogiranimi nasilneži, ki kriče drug čez drugega, se kregajo in vreščijo v svojih pijanostih, da kar hlapi alkohol iz utrujenih teles. Eden od šoferjev se naduto zadere preko ostalih, da ima prostor zame in za BMW-ja. Sveta Marija, pomislim, kakšna sila bi mi morala biti, da bi se spravila na kamion do onemoglosti pijanega bedaka? Ignoriram ponudbo, čakam na drugo.
Nobene druge. Začelo se je daniti in konvoj je odrinil. Še en dan v nasilnem mestu, kjer me vsi poznajo. Pač, edina ženska z motorjem.

"Piki piki mama," se derejo za mano in na bruhanje me sili, ker je ura ponovno štiri in je čas, da se podam v črno jutro, med pijane divjake, ki ne poznajo ne spoštovanja ne manir.
Drugo jutro je bilo uspešnejše od prvega. Veliki prikoličar z etiopsko registracijo je počasi pripeljal v vas. Stekla sem za njim. Za mano pa vsaj dvajset opijanjenih divjakov. Vsak izmed njih je hotel biti moj "agent", zaslužiti svoj delež pri vozniku kamiona, pod pretvezo, da mu je "pripeljal stranko". Ko spregovorim s šoferjem, so vsi kričali preko mene, v vseh mogočih in nemogočih jezikih.
Sedaj sem se počutila kot struna. Vsaka mišica posebej se je napenjala v potrpežljivosti, le še ta trenutek, da mine, da je za mano.

"Da preživim, da preživim ta živalski svet, kjer bi se opice vedle boljše od ljudi, " sem si prigovarjala v mislih, brez besed. Kriki so postajali vedno močnejši, porivanje s komolci, otipavanje po mojem telesu se je razpaslo kot četa golazni in čutila sem, kot v počasnem posnetku, kako se napenjam, kako se stežka kontroliram. Vedela sem, s slednjo celico telesa, da ne bom vzdržala več dolgo, da se bo napeti lok sprožil in izstrelil puščico z nekontrolirano hitrostjo, v nepredvideno smer.

"Utihniteeee divjaki, utihniteee! Poberite se od tod. Sedaj in takoooj!" se mi je utrgalo kot plaz iz grla, ki je bolj spominjal na razbeljeni vulkanski krater, ki je izpljunil lavo, da se je nočna tišina ponovno zaslišala, da so vsi primitivci v momentu utihnili. Podivjana ženska je vzela kontrolo v svoje roke in onemeli norci so bili paralizirani. Vsaj za en dolgi, nemi trenutek.

V minuti zmede sem splezala v kabino k šoferju, kjer so se že stiskali še trije potniki. Hitreje kot jaz so spoznali nevarnost in me, še preden sem se dodobra zavedla, potegnili v kabino, in jo zaklenili. V nekaj naslednjih trenutkih so pijanci spodaj spravili svoje reakcije v pogon in začeli razbijati po tovornjaku s pestmi, kamenjem, palicami, lotili so se ogledal, šip, vsega, kar je bilo na dosegu.

V nemem opazovanju nasilja so mi zrasle oči, vsaj za tri številke. Ne da bi se pravzaprav zavedla, kdaj natančno so se divjaki naveličali brcati in kamenjati tovornjak. Sedaj so brcali in udarjali drug po drugem, se pljuvali, metali na tla, spuščali tiste živalske glasove, vpili drug na drugega in se skratka obnašali kot najbolj primitivno in nazadnjaško pleme, kar sem jih kadarkoli srečala. Alkohol in droge dejansko vzamejo človeku še zadnje dostojanstvo in bilo bi bolje gledati trop šimpanzov na jutranji rekreaciji.

Iz teme so pritekli policaji v vojaških uniformah in vklenili nekaj od njih. Ostali so se razbežali, meni pa so se ulile solze. Še vedno pravzaprav ne vem, zakaj. Sedaj sem bila na varnem in vse je bilo spet dobro. Moj motor je bil še vedno varno zaparkiran na zastraženem parkirišču. A pogled na zaprisežene muslimane s takim vedenjem, kot so ga pokazali, se mi je gnusil pod mejo, ki bi jo bila sposobna opisati.
Še po tem, ko smo naložili motor, ga pričvrstili in se začeli počasi pomikati v konvoju, je nekaj posebej vztrajnih agresivnežev kričalo na šoferja in zahtevalo, da se jim izplača napitnina za to, da so me pripeljali k njemu...

Razočaranja kot tole, vržejo na spomine neke dežele temno senco in puste grenak priokus. Morda upravičeno, morda ne. Vse preveč Kenijcev, ki so tako ali drugače prečkali mojo pot je bilo sedaj ali potem, občasno ali permanentno pod vplivom poživil. Vsemogočih. Droge so bile tukaj del vsakodnevnika in bilo mi je odvratno. V Keniji sem se počutila dobro le za nekaj izoliranih trenutkov, ko sem bila okoli drugačnih ljudi.
Etiopija je bila nekak podaljšek severne Kenije v smislu razočaranj. 64 milijonov je čisto preveč ljudi za na en sam kup, sploh pa če jih vidi šolo od znotraj le 15 %. Bilo je v Etiopiji, prvič in edinkrat, da sem bila lačna. V času ortodoksnega posta, 55 dni pred veliko nočjo. Ne jedo nič drugega kot injero. Ogromno palačinko, ki jo pripravijo podobno kot mi naše, le da je iz temne moke in ji dodajo kis. Milo rečeno - ogabno. Obračalo se mi je od žalosti in pogrešanja slovenske hrane. Še nikoli tako kot doslej. Na injero namečejo malo krompirja, na drobno nasekane, umazane zelenjave in preveč začinjene omake žalostnih barv. Injera se je trikrat na dan, tako da skoraj ni možnosti, da se je ne bi naveličal. Sploh pa ne po posledicah, ki se redno pojavijo v boleči mešanici driske in krčev.

Potovanje skozi Etiopijo si bom za vedno zapomnila po katastrofalnih cestah in drugačnih ljudeh.
Tisoče kilometrov glavnih cest je v zelo slabem stanju, netlakovanih, od deževne dobe spranih in poškodovanih, luknjastih, čez visokogorja speljanih žalostnih povezav, ki pogosto omogočajo vožnjo le nekaj počasnih, grobih kilometrov na uro. Po njih lunatično bega veliko oslov, koz in ovac ter dvonožcev, kot so kure in ljudje.

V veliko deželah tretjega sveta prebivalci kriče za teboj. Navadno so to klici, izražanje navdušenja ob pogledu na nekaj nenavadnega, so pozdravi. V Etiopiji pa si nisem mogla kaj proti občutku, da ljudje lajajo name. Klici so bili grobi, neprijazni, zveneli so nasilno. Poudariti moram, da so bili to najstniki, mlajši ljudje, seveda tudi otroci, nikoli pa starejši.

Ni čudno, da sem se kar nekajkrat spomnila na osnovnošolska leta, ko sem bila funkcionar šolskega Rdečega križa in vročično zbirala denar za etiopske otroke. Ko smo zbirali pomoč, sem bila prepričana, da jim pomagamo, ker so ubogi, ker nimajo kaj za pod zob, ker nimajo denarja za šolo, ne za knjige, niti zvezke. Če bi vedela, da smo podpirali njihovo lenobo, da so s sitimi želodci lažje sedeli v sencah dreves in nikoli niti pomislili, da bi šli v šolo, medtem ko je njihova vlada žonglirala z mednarodnimi dobrotniki, bi verjetno participirala manj zagnano. Tako pa so se "etiopski otroci" z mano vred postarali in brez zadržkov, moralnih predsodkov ali kakršnegakoli človeškega spoštovanja za mano ( in ostalimi popotniki ) na vsakem koraku kricali: "You, you, hey you, ... ."

Priletni in izobraženi del populacije je bil svetla točka sicer fascinantno lepe dežele, z izjemno zgodovino. Etiopijci so bolj kot katerakoli druga nacija poznali Slovenijo. In sicer iz dveh razlogov: zaradi Tita v preteklosti in donosne pomoči, ki so jo prejemali iz Jugoslavije, danes pa zaradi tega, ker je nogomet njihov najbolj priljubljen šport in vsak mulc na ulici je vedel, da se je Slovenija kvalificirala na svetovno prvenstvo na Japonskem.

Bilo je v Etiopiji, kjer sem pospešeno začela srečevati slovenske popotnike in se še bolj pospešeno začela ponovno verzirati v materinščini. Prvi, ki mi je prekrižal pot, pravzaprav se je pojavil v Addis Abebi iz sosednje sobe v hotelu, je skorajda obupal nad menoj.

V Etiopiji so me prvič na tem potovanju oropali. Izpraznili žep, v katerem je bilo nekaj drobiža za čaj. Vse ostalo, s potnim listom vred in zajetno vsoto potovalnega denarje ter kreditna kartica, so ostali varno zakopani v neznane globine večno zanimivih skrivališč... Izkušnja, ki me je opomnila, da še ni čas za spuščanje zapornic stoodstotne pozornosti na vsakem kilometru poti, ki je še pred menoj.
Etiopija in Indija sta bili doslej edini deželi, kjer sem začutila, kako hitro je nastopil čas za odhod. Ko sem si želela le še mirnega, zaprtega kampa ali hotela, kjer me ne bo nihče videl in bo moj horizont osvobojen še poslednjega Etiopijca, je bil zagotovo znak, da je tukaj nekaj narobe. Ljudje me navadno fascinirajo, ne pa silijo v osamo, čim dlje od njih in njihovih čudnih navad.

Sudan je država super ljudi ali pa se mi je tako vsaj zdelo, potem ko je Etiopija izginila v vzvratnem ogledalu. Z zdravjem je še vedno šlo vse narobe. Najrazličnejši simptomi so mi naznanjali, da sem utrujena, zelo utrujena. Že mesec dni nezaceljene vreznine, vročina, zatečene noge, pekoče bolečine v kolenih, močni glavoboli, izguba menstruacije, velike, odprte gnojne rane na nogah. Pa naj še kdo nemarno zamenja ali enači potovanje s počitnicami ali turizmom...

Dobro se spomnim, kako sem se na večer po celodnevni vožnji in prečkanju meje zavlekla v glavno mesto Kartum. Mesto s širokimi ulicami in spodobnim prometom, veliko pekarnami z dobrimi arabskimi sladkarijami, predragimi hoteli, pisanimi trgovinami in zakompliciranim birokratskim sistemom. Poiščem si prostor za kampiranje na nekem zaprašenem dvorišču ob Nilu, pri stricu, ki je bil svoje čase sosed porednega Osame Bin Ladna. Pokazal mi je njegovo posestvo, ki ga je leta 1996, v strahu pred sudanskimi oblastmi, da ga bodo predali, zapustil in popihal v Afganistan.

Še nekaj naslednjih večerov sva preždela v klepetih o neslavnem sosedu, ko mi je pravil, kako so Američani bombardirali Bin Ladnov harem, kjer je vsaka od štirih žena imela velik, razkošen stanovanjski blok. Danes služijo kot stanovanja medicinskim sestram, zaposlenim v bližnji bolnišnici.
Veliko mesto zame skoraj vedno pomeni veliko dela. Novi vizumi, nakupovanje tistega, kar je morda zmanjkalo na poti, pranje perila, čiščenje absolutno zasvinjanega motorja ter zamenjava olja in filtrov, nakupovanje zdravil, nove zaloge hrane, internet in stotine pisem, ki so potrpežljivo čakala tedne in mesece.
Že v glavnem mestu Etiopije se mi je zdelo, da prihaja čas za kako resno avanturo. Za šalo sem pomislila na vožnjo motorja po Savdski Arabiji. Zapeljala sem se pred ambasado, ki se je slučajno pojavila ob cesti, in parkirala. Nadme je privrel paznik, da naj se odparkiram kam drugam, da tukaj pa že ne... Sem se odpeljala na drugo stran ceste, kjer je bilo očitno boljše.

Želela sem dobiti informacije o vizumih. Klepetavemu moškemu, katerega delovna obveznost je bila zamotiti obiskovalce in jim postreči s čajem, sem bila všeč od prvega trenutka dalje. Bolj moja motoristična pojava s čelado BMW pod pazduho kot jaz sama. Odsotno sem klepetala z zagretim gospodom, ki da bi me kar v Slovenijo prišel obiskat, medtem ko je zagnano vrtel telefonsko številčnico starega telefona. Očitno je dobival veliko zavrnilnih odgovorov na temo mojega vizuma. Končno so se mu zasvetile oči in podal mi je slušalko. Samo zato, da sem lahko na lastno uho slišala glas, ki mi je rekel, da take vize, ki bi jo rada jaz, pa nimajo.

"Saj me še vprašali niste, kakošno vizo bi sploh rada!" se mi je zazdelo, da je bil odgovor potegnjen vsaj iz lufta,če že ne s kake bolj "zaplonkane pakonge." Zahtevala sem ambasadorja in poklicali so ga. Po desetih minutah se je med vrati pojavil visok Arabec srednjih let,v polikani, do nezavesti beli, do tal segajoči salabiji in beli arabski ruti s črnim trakom namesto krone. Močno sem mu stresla roko v pozdrav in začela razlagati... Kako da sem na poti v Evropo in... in da bi rada šla domov čez Savdsko Arabijo.

Molče je poslušal. Ena sama beseda mu ni padla iz ust. Čutila sem, da imam možnost prevesiti tehtnico na svojo stran in še kaj povedati. Pravzaprav sem govorila, da se je kar prašilo. Na koncu "izrolam" iz žepa se spodobno zloženo priporočilno pismo zunanjega ministra moje male domovine in ga pomolim v pogled voščenemu sogovorniku. Stegnil je super čisto, spedikirano roko, počasi prevetril vrstice, spet zložil list, me odsotno pogledal, bolj premeril mojo umazano, staro in izrabljeno motoristično opremo ter pripomnil, kot da bi bilo najbolj normalno na tem svetu: "Usedite se prosim in počakajte, da vam dam vizo."

Usedla sem se, na pol onemela, potem ko sem slišala njegovo povelje, da naj se usedem in počakam, da mi bo dal vizo... A to naj bi pomenilo, da bom pa kar šla v Arabijo ali kaj? Čudno in zelooo nenavadno. Ženskam tam ni dovoljeno potovati brez moškega spremstva in v nobenem primeru ne smejo voziti. Ne avtomobila, niti letala ali helikopterja, seveda ne motorja, pozabi kolo, skiro se ne spodobi.

Ni obstajal niti en sam odstotek možnosti, da bi spregledal motor, s katerim potujem, ne mojo opremo, celo minister je zapisal črno na belem, da vozim 650-kubičnega BMW-ja. Torej, kaj sedaj? Se je sprenevedal ali namenoma pozabil na zakone v domači deželi?

Po dveh urah sem bila utrujena od čakanja. "Še malo, pa bo, " so rekli oni, ki so mislili, da vedo. Po štirih urah se je utrujenost začela prevešati v naveličanost. In ker, kdor čaka, dočaka, se je moja peturna odisejada končala z ničemer drugim kot s tranzitno vizo za 24 ur, ki naj bi mi omogočala pogled v moški svet, kjer ženske ne štejejo ali štejejo manj.

Bilo je čez tedne, ko sem parkirala motor na trajekt v Port Sudanu in upala ter molila, da bi se izšlo. Kako, se mi še sanjalo ni. Bilo je, kot bi si želela hladno, trdo tablico čokolade sredi goreče puščave. Nemogoče, skoraj nemogoče.

Ladja je bila polna ljudi; ne, pravzaprav moških. Štiri ženske in nekaj tisoč moških. Tako je to v arabskem svetu... Oči so se mi odpočile na belopoltem paru, ki sem ga že srečala v Malaviju, Ugandi, Keniji in Etiopiji. Južnoafričana na poti v London. Z belim psom, ki ne zna lajati, in džipom. Hitro smo si izmenjali dvome in ugotovili, da tvegamo. Morda več, kot bi si v tem trenutku želeli.

Noč na krovu je bila hladna in pljuskalo je po nas. Moški so zijali v naju z Liso, da nama je bilo obema slabo od milijona oči, ki so se pasle po naju. Mora pa res biti grozno, če si žival v zoološkem vrtu, pa te hodi cel svet ogledovat...

Jutra se spomnim po trebuhobolu in driski, ki je sledila. Kot na fakulteti, pred izpiti... Tokrat je šlo zares. Vsaj tako zares, da sem nihala med ječo in deportacijo, med sodniki in zagovorniki, med tem, ali sem neumna ali naivna, namesto da bi bila zdravo radovedno in raziskovalno nastrojena popotnica.

Preden smo se izkrcali, je k meni prišel kapitan in me z velikim nasmehom ogovoril: " Kako si curica?" Kolena so se mi zatresla. Kot takrat, ko bi pričakoval udarec, pa te namesto njega objamejo. Hitro je razložil, da je poročen s Hrvatico in da živita tukaj, da so mu povedali za Slovenko z motociklom, da je seznanjen z lokalnimi zakoni o ženskah in da je zato napisal dovolilnico za sprostitev motorja na isti list kot avto Južnoafričanov.

"Tako bo fant uredil papirje še zate, " je rekel neznani moški, ki je predvideval in planiral moje življenje za nekaj dni in doživljajev v naprej.

Meni je bilo še vedno slabo. V vrsti, kjer so nam pregledovali potne liste, so kričali na naju z Liso, ker sva se postavili, kam drugam, kot v napačno vrsto. Moško. Eno izmed mnogih, za priviligirance. Ne, ženske morajo v posebno vrsto. Tam nekje, bogu in večini za hrbtom. Pa sva šli. Vzeli so nama potne liste in naju posadili na klop. Čakali sva najprej molče, potem z nekaj opazkami čudnih manir. Zaslišal se je vklop mikrofona v čisti in urejeni carinski hali, napeli sva ušesa, da slišiva, kaj imajo naznaniti. Morda bo za naju... Potem pa je udarilo kot strela glasno iz vseh zvočnikov: "Allaaaaah..." Spogledali sva se in padli v tak nemi krohot, da so nama tančice popadale z glav.

V nekaj kratkih trenutkih so se vsi iz vrst odvalili k oboku, ki je sluzil kot džamija, in se predali molitvi. Prepričljivo dejanje, moram priznati.

In tako je mineval čas. Minile so molitve in delo se je normaliziralo. Minila je ura, druga, tretja. Midve pa sva se vedno sede čakali, kdo bi vedel, na kaj. Počasi mi je bilo dovolj zapravljanja svojega in božjega časa ( ki v muslimanskem svetu očitno ni bil veliko vreden ) na sicer udobni usnjeni klopi. Lisa me je proseče pogledala in zastokala: "Nikamor ne hodi in nič ne reci, da nas ne zaprejo."

"Kje so naši potni listi in zakaj so nas odstavili iz vrst? Zakaj na konec? Še zadnji potniki so prilezli skozi carino, mi pa moramo še kar čakati. Na kaj pa čakamo, če bi mi prosim razložili," sem vljudno zahtevala razlago za nekajurno zamudo. Možakar je bil hitre in bistre glave. Takoj je našel naše potne liste, uredil vse potrebno in zadeva s cariniki je bila zaključena. Še vedno sem pod pazduho in ogromno naglavno ruto skrivala veliko, rdečo čelado...

Ne za dolgo. Preiskovalec, še zadnji, preden smo zapustili carino, jo je zagledal. "Kaj je to?" Vprašanje je bilo popolnoma odveč. Odgovor ga ni zanimal. Panično je nadaljeval z zasliševanjem: "Ali je tvoja? Kdo jo bo uporabljal, a ti?"

Panika se je kot kuga hitro razlezla po celi hali, vsi so gledali: mene, pa čelado, se čudili in negodovali, brenčali so kot čebele drug čez drugega. Nekako brez prave vizije sem opazovala in poslušala; ne da bi razumela eno samo besedo, sem poznala temo pogovora. Enim so se svetile oči, drugi so zamahovali, tretji so se muzali, četrti pogledovali v nebo. Eden je bil dovolj pameten in je poklical šefa. Ta je prvi spregovoril z menoj, v angleščini.

"Torej ti voziš motor?"
"Ja."

Obrnil se je proti moškim in spet je sledila vroča debata v arabščini, veliko kriljenja ter mahanja z rokami. Možje so začeli odhajati. Ostala sta angleško govoreči šef in mladenič z modrimi naočnikih. Čutilo se je, da se je nevihta polegla. A nisem znala razbrati, ali bo sedaj posijalo sonce ali pa se bo še enkrat utrgal oblak.
Oba sta me pozorno pogledala in čutilo se je neko zatišje. Zdelo se mi je, da je trajalo najmanj sto let, preden sta spregovorila. Tišina je bila težka in mučna do stopnje, da se mi je melanholija zagrizla v kosti in se tam udobno namestila.

Preveč stresa je bilo že na ta dan. Ura je bila poldne, od včerajšnjega jutra nisem še nič jedla, dovolj mi je bilo vsega. Želela sem si le še konca. Ne glede na izid.

"Veste, gospodična, to bo pa malce težko. Ženska ste in vožnja... naše ženske ne znajo voziti..."Počutila sem se še vedno apatično in hotela sem mu povedati, da je lahko zaradi mene tako ali drugače, jaz nisem lokalna in imam legalno vozniško dovoljenje, torej dovolilnico, da lahko vozim, tudi motor.
Še dobro, da so vse nadaljnje razlage odpadle, ker je mladenič z modrimi očali posegel vmes: "Pridite z menoj, pomagal vam bom."

Spet nisem vedela, kaj naj bi "pomagal vam bom"pomenilo, definitivno pa je zvenelo bolje kot "pridite, vas bom peljal v arest". Sledila sem mu v garažo podoben prostor, kjer so pregledovali vozila. Zagledala sem svoj motor in vsa sem se raznežila. Trajalo je naslednje tri ure in nekaj čajev, nekaj popisanih papirjev, 20 dolarjev, veliko šokiranih moških pogledov in že sem sedela na motorju.

Sedaj v popolni motoristični opremi, brez razloga, da bi kdorkoli pričakoval v sedlu žensko. Vsaj ne v državi, kot je Savdska Arabija. Za konec se je mladenič sklonil k meni in rekel, da je ponosen name in da mi želi vso srečo ter varno vožnjo.

"Če vas bo ustavila policija, pa se boste žal morali sami ukvarjati s problemi, ki bi nastali," ga je vidno skrbelo za več kot očitno potencialno nevarnost izven carinske cone, ki je z odprtim srcem in še bolj odprtim umom pomagala mojemu malemu uspehu do realizacije. Ko sem se odpeljala, jih je ducat ali več navdušeno zaploskalo.

Povzeto na kratko, uspela sem, prevozila nekaj več kot 1200 km, nikoli nisem srečala nobenih žensk, videla sem jih le nekaj popolnoma zastrtih na zadnjih sedežih avtomobilov. Moški pa so bili izjemno, izjemno prijazni. Če so uvideli, da sem ženska ali verjeli, da sem moški, so trobili in mahali v pozdrav, snemali čepice v poklon, me ustavljali in mi ponujali hrano, vodo in izrekali toplo dobrodošlico.

Dva na pol ilegalna dneva potovanja čez Savdsko Arabijo sta bila nedvomno dogodek leta v zadnjem krogu poti po Zemlji okoli Sonca. Še vedno mi gre na smeh, ko pomislim nanju...

Jordanija je zadišala po Evropi. Z izgledom, urejenostjo, izobraženimi ljudmi in cenami. Ljudje so sicer pravi Arabci. Neki domačin mi je rekel: " Ne verjemi nobenemu, ali je tat ali lažnivec ali pa oboje hkrati." No, saj ni bilo tako zelo hudo. Meni so se zdeli Jordanci zanimivi ljudje, radi poklepetajo, se nasmejejo, ti vedno postrežejo s čajem; veliko jih govori angleško. Razgledani so bolj, kot sem bila navajena od ljudi v Afriki.

Nekaj dni postanka, hiter ogled juga, potem pa ponovno na trajekt in v Egipt. Sinaj, za začetek, me je našel na smrt utrujeno. Letos sem si pozabila vzeti "počitnice". Mislim na čas iz sedla, ki ga vsako leto zapravim za pisanje, fotografiranje, karkoli drugega, le vožnjo motorja ne. Pomaga pri vzdrževanju spoštovanja do motorja in njegove moči. Še vedno pravzaprav bolna, sem se ustavila za nekaj dni v Sinaju, ob Rdečem morju, ki pa ni rdeče, ampak zelo modro... Potapljanje tukaj je eno najboljših in najcenejših na svetu. Raj se je torej razlezel iznad vode tudi pod njo.

Da se končno naspim in pozabim na divje potovalne dni, nevarne avanture, se dokončno poslovim od vseh zdravstvenih težav in tegob ter se pripravim na soočenje s prometom v Kairu, piramidami in faraoni, nadležnimi prodajalci v Luksurju ter mirnimi puščavami ob Libiji, preden me potegne v Izrael.

Dežela je v vojni, jaz pa na njenem pragu. Sedaj, ko sem že tukaj, me definitivno mika, da si pogledam kraje, kjer se je kovala vera, v katero sem bila rojena, da vidim večno mesto Jeruzalem, sporno, malo področje ob Mediteranu, ki trenutno dviguje preveč prahu. Meje so zaenkrat še odprte, bomo videli, kako se bo izteklo. Upam na srečo. Glede na to, da se pogovarjamo o Zemlji, ki naj bi bila igrišče tolikih bogov, ne bi smelo biti težav. Veliko bogov sem srečala, odkar sem se lotila tega potovanja. Vsi so moji prijatelji, nobeden moj poglavar.

 
 
http://www.fr


 
kartice Shema strani|O strani|Varovanje|Pravila uporabe|Kontakt|Povezave|Piškotki