ENG   SLO
facebook
O BenkiPotovanjeBenka v živoTrgovinaDobra delaNovice & MedijiPartnerjiNaveži stik Benkin blog
  http://www.hakl.it
 
Potovanje




Guiness
 
 

September 2001: V zadnje leto motocikliranja okoli Sonca


Slovenka je postala prva motociklistka, ki je prepotovala vseh sedem kontinentov. Preživela tri prometne nesreče v enem samem dnevu, poroko sama s seboj, kako se je pretepala in plesala z rastlinami.

"Ko sem se daljnega junija 1997 podala na pot, je bil le cilj. Zrasel je v željo in postal projekt, ki se je uspešno realiziral. Dosegla sem svoj zadnji kontinent!", je po 140.000 prevoženih kilometrih povedala Bernarda Benka Pulko - Ptujčanka, ki bo naslednje leto zaključila petinpolletno odisejado po Zemlji okoli Sonca. Slednje novice so iz Afrike, njenega zadnjega kontinenta, preden bo z juga črne celine pričela potovati proti severu in domu pod Alpami.

Prvo leto je prevozila Severno Ameriko, naslednje leto Južno, potem se je preko ledene Antarktike premaknila na Novo Zelandijo, za pol leta v Avstralijo, od tam pa v Azijo, kjer je ostala več kot leto dni. "Azija me ni nikoli posebej navduševala. Prepotovala sem jo, ker je bila pač tam. Na zemljevidu."

Veliko obiskanih dežel za košček sveta, ki te "ne vleče kaj prida": Tajska, Laos, Mjanmar, Malezija, Singapur, Nepal, Indija, Bangladeš, Sri Lanka, Pakistan, Iran, Oman, Združeni arabski emirati in Južnoafriška republika so bili v zadnjem letu njen dom.

" To je bil najtežji del poti doslej. Veliko novega, mnogo nepričakovanega. Jasno, s polivko čudovitega, kar me je obdržalo v kolesnicah avanturiranja. Ljudje so še vedno prijazni, zvesti BMW F650 se kljub izredno zahtevnim nalogam še vedno odlično drži, zanimivosti ne zmanjka, interesa ter energije za naporno potepanje pa tudi ne. Torej, potovanje se nadaljuje," pravi pozitivna Štajerka, ki je dom in službo obesila na klin ter se v nekaj dneh odločila za drugačno življenje.

" Kar me niso naučili v šoli, me uči življenje na cesti. Kljub diplomi z Biotehniške fakultete še nikoli nisem slišala za plesoče rastline. Za eksperimentiranje z njimi sem imela možnost na Tajskem. Bilo je fantastično!

Laos je bil čudovit, miren kraj, s kopicami črnookih, radovednih otrok. Z izjemo glavnega mesta Vientian, ki je bilo tarča terorističnih eksplozij. Na srečo sem vse uspešno obšla.

V Nepalu sem dočakala novo tisočletje. V soju študentskih demonstracij, ki so pustile za seboj sedem mrtvih in stotine ranjenih.

V Indiji sem se prvič na tej poti zaobljubila, da se ne bom nikoli več vrnila. Sodelovati v indijskem prometu dan na dan je bilo bolj moreče kot v najbolj mučnih sanjah. Milijarda ljudi in naslednja milijarda štirinožnih udeležencev iz družin svetih krav, manj svetih prašičev, koz, ovac, psov in oslov. Aktivnost na cesti v Indiji je kot mravljišče, polito z bencinom. Reveži ležijo na robu cestišča in se grejejo, otroci se igrajo, najstniki ogledujejo in zapeljujejo godna dekleta, starci se pomenkujejo in opazujejo življenje, ki polzi mimo njih po kaotični cesti, ženske prevračajo kupe zrnja, ki se dobro suši na razbeljenem asfaltu. Za tiste, ki bi uporabljali cesto za potovanje, na žalost zmanjka prostora.

Za popestritev cestnoprometnega življenja poskrbijo šoferji sami. Neizobraženi, s kupljenimi vozniškimi dovoljenji, vozijo po levi ali desni strani, pač vseeno. Na avtocesti, vsaj tako se ji pravi, razriti štiripasovnici lukenj in delovišč, med Delhijem in Kalkuto, ni nobeno naključje, če se ti nasproti, po tvojem voznem pasu, pripelje tovornjak s 100 km/h in ti hupa, da se mu umakneš. In zakaj bi bilo naključje, da sem v povprečju vsakih 60 kilometrov naletela na težko prometno nesrečo, peljala čez kri ali reševala preživele iz razbitin?

Težko je opisati, kako se počutiš, ko si tako sam in imaš tri prometne nesreče na razdalji 200 kilometrov, niti slučajno po svoji krivdi. In recimo, še nikoli nobene dotlej. Ni mi uspelo ugotoviti, zakaj se Indijci vedejo v prometu kot neranljivi bogovi. Vedno znova mi je prihajalo na misel, da imajo glavo na vratu zato, da so nanjo pripeti lasje.

Prednost ima tisti, ki ima več koles in večje mišice. Merljivo s pestmi. Pred spuščenimi zapornicami vozila obvezno zaparkirajo oba vozna pasova, na obeh straneh. Ko se zapornice dvignejo, jasno, nihče ne more nikamor. Sledi boj. Zgodbe popotnikov na kolesih so osupljive. Vaščani so do nezavesti pretepli Izraelca, ki je nesrečno zadel na cesti ležečo sveto kravo. Nemec z odprtim zlomom komolca, ki so mu ukradli ključe motorja in zahtevali plačilo odškodnine v višini 100 evrov, nikomur drugemu, kot povzročitelju nesreče... Sama sem se dvakrat fizično ukvarjala s pridobitvijo pravice za udeležbo v indijskem prometu. Odvratno, skrajno neprijetno.

So mi pravili, da muslimanske države niso kaj prida naklonjene ženskam, še posebej, če potujejo same. Pozabili so na pomembno dejstvo - da potujem z BMW-jem, ki sem ga na pragu muslimanskega sveta prekrstila v moža. Za nekaj dolarjev sem si kupila prstan in se poročila sama s seboj in z lastnim motociklom. Saj ni bilo pomembno, s kom! Muslimani imajo pač slabo mnenje o ženskah mojih let, ki se niso utegnile poročiti. Tako pa je bilo vse v najlepšem redu. Bila sem poročena, videli so prstan, o možu pa na srečo niso spraševali.

Sicer pa sem bila v Pakistanu, Iranu in Združenih arabskih emiratih sprejeta veliko bolje, kot sem upala verjeti, preden sem se soočila z novo vero in posebnimi zahtevami. Zakrita ženska na velikem motociklu ni vsakodnevna pojava. Dobila sem pomoč in odkrito spoštovanje. Saj ne da je bilo izjemno lahko, za samo žensko v omenjenih deželah pa je še vedno dobro, če ima dovolj samozavesti in poguma, da brez pomisleka in zakasnitve primaže zaušnico ali dve tistemu, ki se obnaša, kot da so vse belke prostitutke.

V Omanu ni bilo vroče le vreme. 50 Celzijevih stopinj in 80% zračna vlaga je bila super pečica. Vroči pa so bili tudi roparji, ki so razdejali motocikel v eni izmed noči v glavnem mestu Muscat. Razbili so potovalne torbe in razmetali njihovo vsebino po celem ( kvazi ) varovanem parkirišču. Sreča v nesreči. Ukradli so 10 evrov vredno fotografsko stojalo in pustili nedotaknjeno nekaj tisočkrat več vredno foto, digitalno in računalniško opremo, skrbno zatlačeno v varnem skrivališču.

Najbolj neprijetni del potovanja so birokratske zadeve. Na žalost in v sramoto jih imam največ s slovenskimi oblastmi, ki mi recimo niso sposobne izdati novega potnega lista v manj kot mesecu dni. In to za ostudnih 187 evrov (primerljivo s ceno velecenjenega ameriškega potnega lista za štiriinpolkrat manj denarja!). Ne, ne bo zlat, niti pozlačen. Naveličani, zdolgočaseni in neprijazni uradniki na slovenskem konzulatu v New Yorku, s katerimi se moram na žalost ubadati, mi niso ne v veselje ne v ponos. Skromno menim, da so neprimerni uradni predstavniki Moje Dežele."

Zgodb zlepa ne zmanjka. Četrto leto ostaja v lepem spominu, novo pa nemirno čaka izkušenj ob zadnjih kilometrih poti okoli Sonca. Zgovorna popotnica bo gotovo imela veliko povedati v knjigi Ciganka, ki bo izšla leta 2003. Do takrat bo prevozila 50.000 kilometrov, uničila še nekaj parov pnevmatik, srečala tisoče ljudi in si nabrala novih dogodivščin. Če sreča in zdravje ostaneta še naprej zvesta sopotnika.

Še dobro leto dni, okoli 20 držav in pozdravili jo bomo doma. Srečno do takrat!

 
 
http://www.pressclip.net
http:/


 
kartice Shema strani|O strani|Varovanje|Pravila uporabe|Kontakt|Povezave|Piškotki