ENG   SLO
facebook
O BenkiPotovanjeBenka v živoTrgovinaDobra delaNovice & MedijiPartnerjiNaveži stik Benkin blog
  http://www.hakl.it
 
Potovanje




Guiness
 
 

Maj 2000: Juhuhu Japonska


Če bi vsaj približno vedela, kaj me čaka na Japonskem, bi svoje potovanje prav gotovo pričela tukaj. Da skrajšam zgodbo - življenje v tej deželi je prijaznejše kot kjerkoli drugje. Kolegi motoristi, zakaj se nas tako malo odloči za potovanje in raziskovanje dežele vzhajajočega sonca?

Bil je natančno tisoči dan mojega popotovanja, ko sem pristala v Nariti. Toplo, sončno ponedeljkovo jutro je dišalo po pomladi in bilo je krasno nadomestilo za vroče in vlažno indonezijsko podnebje. Vse je bilo drugače. Nenavadni občutki, ki so me spreletavali, so nedvomno pričali o tem, da sem naletela na povsem nepoznan svet.

Potem ko sem pred meseci preko IBMWR poskušala navezati stike s prebivalci Azije, je bil moj rokovnik poln japonskih naslovov in imela sem občutek, da sem napotena na obisk k prijateljem, čeprav nobenega od teh ljudi nisem še nikoli videla.

Hugo je bil eden izmed tistih, s katerim sva preko klepeta po internetu postala "motoristična prijatelja na daljavo". Še preden sem potrkala na vrata njegovega stanovanja v vzhodnem delu Tokia, sem vedela mnogo zanimivosti o njegovi družini, o njegovi preteklosti; vedela sem celo, kakšen motor vozi njegovo dekle.

Pot do pristanišča v Yokohami, kjer naj bi prevzela motor, je bila peklenska. Starejši, konzervativni uslužbenec carine pa nas je spet poslal nazaj v Tokio. Yuko in Hugo sta nervozno kadila cigareto za cigareto, sama kot nekadilka pa nisem imela kaj početi in najraje bi težavnega carinskega uslužbenca stresla iz hlač. Prisotnost prijateljev mi je prav gotovo rešila življenje. Niti predstavljati si ne morem, da bi morala skozi vse te nevšečnosti brez znanja japonščine. Da sta mi pomagala z japonskimi oblastmi, pa ni bila edina stvar, ki sta jo storila zame. S svojim ravnanjem sta mi pokazala, kako zgleda potrpljenje, ki ga moj zahodnjaški temperament precej težko razume.

Da sem končno prišla spet do svojega motorja, me je stalo 140$. In to je bilo to. Seveda zraven vseh težav in porabljenega časa Huga in Yuko.

Neverjetno sem navdušena nad raziskovanjem Japonske. Niti sanja se mi ne, kaj naj bi to pomenilo...

Tukaj je pomlad, še vedno pa je precej hladno. Ampak komu mar za to, ko pa te po celodnevni krasni vožnji z motorjem v vsakem penzionu čaka tradicionalna japonska kopel. Še vedno je namreč malo premrzlo za kampiranje, vsaj za moje stare kosti. Vendar niti malo ne obžalujem plačati od 40 do 55$ za nastanitev, ki je prav gotovo ena izmed stvari, ki je na Japonskem ne želite zamuditi.

Japonska hrana je ena izmed meni najboljših in neznansko sem uživala v surovih ribah, jajcih... Pravi raj za ljubitelje sushija in sushimija, udona, vseh vrst morske hrane in tofuja. V Tokiu so me popeljali do skritih zakladov restavracije Mama Fu-Fu in če bi mi čas dopuščal, bi z veseljem tam preživela 24 ur na dan.

Končno k vožnji po Japonski. Prav gotovo eno izmed ekstremnih doživetij. Smešni prometni znaki, še vedno se vozim po levi strani cestišča. Kako se mi bo uspelo prebiti po vseh teh prepletenih avtocestah, ki so povrh tega zgrajene še v nadstropjih? Ampak to je vendar edini način, kako v doglednem času priti iz velikih mest. Vožnja po drugih cestah traja ure, celo dneve. Na majhnem ozemlju živi 126 milijonov Japoncev in zato vsa ta gneča. Mesta, celo vasi, se prelivajo ena v drugo in nemogoče je vedeti, kje se eno konča in drugo začne. Vožnja po avtocestah stane celo premoženje. 19 centov, kolikor stane cestnina za uporabo enega samega kilometra avtoceste, nanese v seštevku vrtoglave vsote.

Potovanje po Japonski postane težavnejše, ko želiš najti točno določen kraj ali naslov. Zapisan naslov ti kaj veliko ne pomaga. Edini način je, da povprašaš mimoidoče in nič kaj ni prijetno, če ti je japonski jezik tuj. Ulice in ceste nimajo imen, najti moraš križišča. Še enkrat moram ponoviti, da imam res srečo, da sta mi Hugo in Yoko na razpolago vedno, kadar potrebujem pomoč.

Če bi zamudili pomlad na Japonskem, bi bilo nekaj podobnega, kot če bi šli v ZDA in ne bi poskusili voziti harleya (ups, samo šalim se; vem, slaba šala, samo vaš okus preverjam...). Iskreno, krasno se je voziti pod roza oblaki češnjevih cvetov. Eno izmed mojih prvih nedelj na Japonskem sem imela čast prisostvovati mednarodnemu srečanju Hanami, ki ga je organiziral BMW Internet riders of Tokyo. Odlična zabava in hvala za povabilo, fantje.

Po prekratki vožnji do Nikka, Matsumota, Takajama, Kyota in Hakone sem spet nazaj v Tokiju. Spet zabava. Nekaj takšnega kot pridobivanje viz za Laos, Vietnam, Kambodžo, dovoljenj za vstop v Korejo, neskončni opravki s kitajskimi oblastmi, nekaj dela na motorju, novinarska konferenca in srečanje z ne vem kolikimi novinarji.

Sliši se grozno in tako bi tudi bilo, če ne bi bilo teh če-jev... Na primer: če ne bi imela krasnega slovenskega veleposlanika in njegovih treh sodelavk, ki so naredili zame vse, tudi nemogoče stvari. Potem če ne bi našla BMW prodajalca gospoda Ichikawo, ki me je povezal s podjetjem BMW Japonska in če ne bi imela njihove trdne podpore in razumevanja. In če ne bi imela svoje učiteljice Yuko.

Na motorju je bilo potrebno postoriti mnogo stvari: zamenjati vse tekočine, filtre, sklopko, črpalko, zavorne diske... Sliši se precej strašno, ne? Ampak izbrala sem pravšnji kraj za ta popravila. BMW Japonska je pokazal veliko prilagodljivost, v kratkem času so priskrbeli vse potrebne rezervne dele in kar je še najpomembnejše, motor so obdelali z vso japonsko preciznostjo, ki mnogokrat presega že vse meje. Ampak tokrat v pozitivnem smislu. Moj motor ni bil še nikoli pod takšnim drobnogledom (če kdorkoli potrebuje tamkajšnjo pomoč ali rezervne dele, se lahko obrne na gospoda Ichikawo; njegov elektronski naslov je: o-ichi@kt.rim.or.jp).

Vsa ta popravila pa so trajala kar nekaj časa. Pozabila sem omeniti še nevšečnosti, ki so se pripetile na poti iz Sydneya v Tokio. Moje zahteve, da mora biti motor med prevozom postavljen na osrednjem stojalu, niso upoštevali in nič čudnega, da kasneje nisem mogla motorja postaviti na stransko stojalo. Bilo je namreč zlomljeno. Ker pa je bila razpoka zelo blizu motorja, so me podučili, da varjenje ni najboljša rešitev. In motor je dobil še en nov del.

Vse skupaj se prehitro dogaja, da bi lahko resnično dojela vso lepoto in občutke, ki so mi polnili glavo. Zraven tega sem v teh dneh tudi zelo pridna tajnica (Hugo bi prav gotovo potrdil, da sem neprestano nekje med telefonom, faksom in internetom). Japonska je eden izmed najlepših krajev, ki sem jih videla v zadnjih treh letih, in vedno se je bom prav rada spominjala. Tako "kul" in neskončno lepo. Kako sem se zabavala, ko sem vozila mimo bruhajočega vulkana Usu! Mnogo bolj, kot ob potresu, ki sem ga doživela pred tedni v Tokiu.

Povratek iz Hokkaida je bil čisto v mojem stilu. V zadnjem trenutku. Naslednje jutro sem morala spraviti motor spet v pristanišče v Yokohami. Na noben način mi ni uspelo dobiti dovoljenja za vstop v Korejo, zato sem za svojo naslednjo destinacijo izbrala Bangkok.

Kolikor vem, je moje predrago prevozno sredstvo, trenutno nekje na odprtem morju, na poti v Bangkok. Sama pa tja odletim jutri (5. maj), po maratonski gledališki predstavi, ki naj bi trajala vsaj kakšnih pet ur.

In ko sem bila za nekaj dni brez motorja, sem se končno spet malo sprehodila po muzejih in občudovala skrite zaklade Japonske.

Za srečen konec sem trenutno nastanjena v Keikos apartmaju, ker je Hugo žal moral službeno odpotovati proti Hokkaidu. Ob njegovem potovanju se spomnim svojega, že precej oddaljenega. Žal mi je, da ne morem preživeti več časa skupaj s temi prijetnimi ljudmi, ki name vplivajo na tako umirjen način, da bi celo sama lahko postala prijetna, vljudna in potrpežljiva ženska. Ker pa bi to bilo že preveč, me je tega kar majčkeno strah in spet se podajam na pot.

Jutri bom pristala na Tajskem. Tam me že pričakujeta Chris in Erie, ki bosta v petek priredila motoristično zabavo. Steve Johnson iz društva Chaingang ( www.f650.com ) me je s svojim, skoraj očetovskim ravnanjem, ponovno presenetil, ko mi je poslal dolarje za torto ob rojstnem dnevu. Obljubila sem, da si jo bom v nekaj naslednjih dneh, ko bom spet malo starejša, priskrbela...

Vse vas imam rada.
Benka

 
 
http://www.coris.si/?affiliate=


 
kartice Shema strani|O strani|Varovanje|Pravila uporabe|Kontakt|Povezave|Piškotki