Julij 2001: Goljufivi trajektni prevoz, okradena v Omanu, nedobrodošla v Južni Afriki, za 4. rojstni dan potovanja

Da bi ugotovila,kakšno me želijo v Južni Afriki, preden bi mi dovolili vstopiti v njihovo deželo, sem se obrnila na južnoafriški visoki komisariat v Islamabadu. Ker so mi rekli, da bom potrebovala vizo, sem se vrnila naslednji dan z izpolnjenim obrazcem, fotografijo, fotokopijo o podpornih skladih, zavarovanjem in mednarodnim vozniškim dovoljenjem.

Na moje veliko začudenje so mi povedali (ne vem, ali so si premislili ali so le spremenili zakon), da viza zagotovo ni potrebna za slovenske državljane. Ker potujem že kar nekaj časa, sem se naučila zlatega pravila (za katerega pa ni nujno, da vedno deluje...) - nikomur ne zaupaj popolnoma, še posebej, če so to vladni uradniki, birokrati, cariniki ali katerikoli drugi ljudje, ki barantajo s "papirji".

Pa sem iz previdnosti zahtevala črno na belem, kar so predhodno slišala moja ušesa. Potrdilo o povedanem sem prejela in nadaljevala z avanturo (ne da bi slutila, kaj se mi šele obeta...).

Preden sem se odpeljala na Karakoram cesto proti Kitajski, sem motor zaupala v pregled in malo oskrbo BMW zdravniku, gospodu Waheedu v Ravalpindiju. Obljubil je, da bo končal z delom v dveh dneh. Po 16. dneh me je potrpljenje počasi minilo in sem motor zahtevala nazaj, sedaj, pri priči in predvsem TAKOJ!

Kaplja čez rob je bila njegova nerealna cena 500 dolarjev. Vzela sem motor, plačala 200 dolarjev (kar on običajno zasluži v celem mesecu; pogajanja so trajala 2 uri, bila so polna prerekanja, ostrih besed, merjenja moči, bilo je potrebno mnogo trme in vztrajnosti, tako moje, kot mojega pakistanskega prijatelja). Sedaj lažje razumem, zakaj se večina Azije tako počasi bliža razvitemu svetu. Barantanje, klepetanja in posedanja ob čaju, ali brez njega, je za moj skromni okus izguba časa. Zanje pa najpomembnejši družabni dogodek dneva.

Cesta Karakoram je bila ves čas do Kitajske spektakularna. Če otroci ne bi vadili svojega narodnega športa tudi na meni ( že prej so me opozorili drugi motoristi, da otroci radi kamenjajo mimovozeče motoriste na poti do Gilgita ), bi bilo vse kot v sanjah. No, tudi kamen, ki me je zadel v lice skozi steklo čelade, je bil kakor v sanjah - hiter, nepredvidljiv in nepričakovan.

Iran je bil presenečenje zase. Odlične ceste, neskončno poceni bencin ter občutno redkejši promet kot v prej prevoženih deželah, so naredili moje življenje na cesti znova prijetnejše. No, le na nek način. Predobre ceste in neizobraženi vozniki so pravzaprav nevarna kombinacija. V Indiji so nevarna dvokolesa (v bistvu njihovi vozniki!) in tovornjakarji. V Pakistanu in Bangladešu gre ta trofeja voznikom avtobusov, v Iranu pa so črni zmagovalci neodgovorni vozniki osebnih avtomobilov.

V Kermanu je bila situacija še posebej slaba. V zmešanem gostem mestnem prometu, polnem nepotrpežljivih voznikov taksijev, je nekdo zbil pešca do smrti. Medtem ko sem se počasi bližala z motorjem, sem videla celoten dogodek (tudi nespametnega pešca, ki je šel v svojo smrt, ne da bi se ozrl na katerokoli stran ceste). Upočasnila sem (edina!). Ko sem prispela na mesto nesreče, so očividci zdrveli do pešca, ga potegnili izpod avtomobila in ga mrtvega položili na cesto, prav pred moj motocikel (bila sem se prisiljena ustaviti). Izredno neprijetna scena, mrlič le nekaj centimetrov pred sprednjim kolesom. Dogodek se mi je pregloboko vtisnil v spomin in me še vedno mori.

Iran sploh ni bil tako slab, kakor so mi pripovedovali in me pripravljali oni, ki so tam že bili. Moja rdeča Roadgear podčeladna čepica (ki zadrži lase na mestu in vpija znoj - neprimerno lažje jo je oprati kot notranjost čelade - je zadoščala). Nihče mi ni nikoli ukazal, naj se zakrijem drugače. Večino časa sem imela občutek, da so me obravnavali kot na pol moža ali superžensko  (napaka v matematiki, saj sta še vedno potrebna dva moža za eno ženo...). In bilo je absolutno super. Tudi v primerih, ko sem snela čepico in jo pozabila ponovno namestiti, ni bilo neprijetnosti ali slabih občutkov ne na eni, ne na drugi strani.

Iranci so absolutni prvaki v gostoljubnosti. Na moji poti je bilo mnogo, res mnogo, neverjetno prijaznih ljudi. Še nikjer pa nisem izkusila tople gostoljubnosti, popolne predanosti gostu, ki nikoli ne more narediti nič narobe. Sprejeta sem bila z globokim spoštovanjem in velikim občudovanjem, ne glede na to, kako glasno sem se useknila v robec ali kako prehitro sem si postregla s ponujeno hrano, ne zavedajoč se, da bi bilo spodobneje, če bi jo vsaj nekajkrat olikano odklonila.

Irancem se nikoli ne bom mogla zahvaliti za poduk o skrivnostih življenja, za to, da so z menoj delili bogate izkušnje in mi odgovarjali na vsa nešteta, radovedna in izzivalna vprašanja.

Moje življenje v Iranu je bilo resnično nenavadno, na nek način podobno tistemu v Pakistanu, vendar še intenzivnejše. Ne spomnim se, da bi kdo jokal za menoj, ko sem odhajala, niti da bi koga odpeljali v bolnišnico, ker bi me preveč pogrešal. V Iranu pa se je dogajalo ravno to...

Še nikoli na tem potovanju nisem čutila Slovenije bližje kot v Iranu (in dejansko sem bila najbližje domači zemljici po nekaj letih...). Naprodaj je bilo mnogo slovenskih proizvodov, od pohištva, do Knorrove juhe in še česa.

Dobrodošlo odlična je bila tudi iranska kuhinja. Hrana je precej podobna oni doma. Lahko si me predstavljate, kako uživam v izrednem iranskem rižu, omakah z jajčevci, z žafranom začinjenih jedeh, sveže ocvrti pistaciji in v izjemnih sladicah. Posledice kulinaričnih užitkov iz Irana se me še vedno drže...

Neskončna zmešnjava v pristanišču, kjer so se pojavili dodatni stroški, preden sem lahko osvobodila motocikel iz krempljev požrešnih arabskih carinikov v Sharjahu. Emirati so me pozdravili z vsemi tistimi bleščečimi pogledi zahoda, razvitega sveta, veličastnih cest in absolutno BAJNIM prometom! Kakšen luksuz, biti po več kot letu dni na mestu, kjer znajo voziti in spoštujejo prometne predpise! Takoj sem izkoristila sceno in se vozila okrog Dubaja, Abu Dhabija in drugih mest; ure in ure dolgo, več sto kilometrov na dan, namesto da bi hodila ali uporabila javni prevoz, kar je bil žalosten primer v večini azijskih mest poprej.

Že takoj na začetku me je presenetilo število indijskih priseljencev. Neverjetno, kako dobro lahko vozijo!!! Torej ni popolnoma res, kar pravi Guzzi Mike v enem izmed svojih poročil iz Indije, da lahko vroče podnebje v Indiji povzroči poškodbe možganov, zaradi česar nihče od Indijcev ni sposoben solidnega manevriranja vozila.

V Zalivu je bilo tiste dni celo topleje kot v Indiji. 50+ Celzijevih stopinj v kombinaciji z več kot 80% vlažnostjo je domala neznosno. Toda vozniki, tudi tisti s Podkontinenta ( Indije ), se obnašajo izredno dobro. Torej? Pametne arabske oblasti ne priznajo sploh nobenih vozniških dovoljenj iz Azije - priznajo pa evropska, ameriška, kanadska in avstralska mednarodna vozniška dovoljenja. Preostali "outsiderji" morajo pridobiti nova dovoljenja v avtošolah. Pametno in uspešno!

Prvič v življenju nisem vzdržala v popolni motoristični opremi. Škornji Sidi,  oklepnik Dainese in vedno dobra čelada BMW so bili absolutni maksimum, ki sem ga bila sposobna nositi. Poizkusila sem tudi priljubljene hlače Aerostich, vendar se je črni goretex na meni skoraj stopil ( v puščavi Balučistan, na petdesetih stopinjah Celzija ).

Ne bi rada zapravljala časa z opisom zmešnjav na meji Omana z Emirati. Ena sama godlja! Sam Oman ni bil tak, kot sem pričakovala, je revnejši kot so Emirati, manj razvit, zelo čist, enako vroč in vlažen, z dobrimi cestami, ne pregostim prometom, krasnimi beduini, lepimi razgledi in z enako veliko količino uvožene poceni delovne sile iz Indije, Pakistana in Filipinov kot Emirati.

Oman mi je postregel s prvim ropom. Vse škatle so bile polomljene, ključavnice zdrobljene, vsebina je bila razmetana po cesti in parkirišču, grozljivo! Vse je ležalo okrog motorja, ko sem ob 4.30 zjutraj prispela na kraj dogodka, da bi začela z zgodnjo jutranjo vožnjo. Kot da bi treščila bomba!

Najboljši del tatvine je bil nenavaden občutek, ki sem ga imela pozno popoldne, dan pred nesramnim dogodkom. Potem ko sem odnesla v sobo vso običajno kramo, sem se vrnila k motociklu in odnesla s seboj še škatlo s fotografsko opremo, računalnik, GPS, rezervne kopije fotografij celotnega potovanja na CD-jih ter večino oblek. Vse, kar je ostalo v torbah, je bilo orodje, rezervni kabli, zračnice, motoristične rokavice in hlače, športni copati, rezervno olje in komplet verig, škatla z zdravili, majhno stojalo za kamero in dokumenti.

Končni rezultat ni bil tako slab, kot se je zdelo na prvi pogled. Poleg poškodovanih stranskih torb in razparanih zadrg na visečih tank torbah Aerostich ( še vedno v odličnem stanju po treh letih in pol grobe uporabe ) je zmanjkalo le stojalo za kamero v ličnem, barvnem ovitku. Vse skupaj je bilo vredno 3000 slovenskih tolarjev.

Sem imela srečo? Sem poslušala svojo intuicijo? Ali pa je bila spet ona moja stara znanka, dobra prijateljica in večna sopotnica: Sreča?

Letališče v Dubaju. Motocikel je pripravljen za polet na istem letalu, s katerim bom odletela v Johannesburg tudi sama. Za ceno 700 dolarjev, vključno s pristojbinami, zavarovanjem in vsemi dodatnimi stroški. Po ustaljeni in organizirani proceduri sem bila sproščena in vse je šlo gladko. Odletela bomo v nekaj urah.

Prijavljanje na letališču je prineslo veliko presenečenje - ne morejo me sprejeti za polet, ker potrebujem vstopno vizo za Južno Afriko. In seveda je nimam v potnem listu.

Malo, pa bi se onesvestila! Ko sem pokazala pisno potrdilo z južnoafriškega visokega komisariata, da vize ne potrebujem, ni pomagalo kaj veliko. Klic na telefonsko številko za izredne primere na južnoafriškem konzulatu v Dubaju ni obrodil sadov. Vsi so počitnikovali. Saj zakaj pa ne bi, saj nihče od njih ni imel težav. Vsaj z bedasto vizo njih komplicirane dežele ne...

Ne gre omenjati, da sem bila besna kot žival in nič manj odločena, da tokrat ne zapustim konzulata, preden ne dobim zahtevane vize. Pred vrati konzulata sem čakala od 6. ure zjutraj in bila trmasto pripravljena na boj, brez možnosti, da bi ga izgubila. Uradniki so bili tako jasno opozorjeni na mojo skromno, a signifikantno prisotnost.

Na neskončno začudenje ni bilo nobenih težav več. Najprej sem se besno izpovedala, zlila nekaj solz po pultu, pa je bilo opravljeno! Nobene zmešnjave, nobenih težav več. Priznali so svojo napako in izdali vizo v eni sami uri. Brez odvečnih vprašanj, brez stroškov, le opravičilo, viza v potni list in gremo v raj!

Po vseh zmedah in zapletih z južnoafriškimi uradniki sem si ga menda zaslužila.

Trenutno v noro radovednem pričakovanju raziskovanja mojega zadnjega kontinenta na tej mali zemeljski obli.