ENG   SLO
facebook
O BenkiPotovanjeBenka v živoTrgovinaDobra delaNovice & MedijiPartnerjiNaveži stik Benkin blog
  http://www.hakl.it
 
Potovanje




Guiness
 
 

September 2000: V četrto leto potovanja z motorjem okoli sveta


Pa sem doma! Krasno. Zbašem se v svileno haljo in mehke natikače ter se odpravim proti razkuženo čisti kopalnici. Puhaste brisače in dišeča mila so osvežilec za dušo, preden napoči čas za zajtrk.

Police v hladilniku se šibijo pod težo najljubših dobrot. Dostavljalec svežega, še toplega kruha, je "zarana" opravil svojo nalogo in poštar ni zaostajal z ljubeznivo ustrežljivostjo.

S čajno "šalico" oddrsam do računalnika, kjer z enim samim klikom pričnem potovati po svetu, ki se je nagrmadil na ekranu pred menoj.

No, pa sem si ponovno nasedla! Zadnje mesece sanjam tako živo, v barvah in resnično, da si brez težav verjamem. Le tu in tam me zmoti realnost, kot tale danes, ko sem se zbudila v vroče, zatohlo vlažno tropsko jutro Bangkoka. Obležala sem v prepoteni postelji, nad katero je frčal ventilator. Premikale so se le oči in iskale kako zakasnelo sanjsko sliko v miniaturni sobici nekega gostišča ob smrdečem velemestnem kanalu.

Koliko kilogramov svežega tropskega sadja odtehta domačo kopalnico? In koliko ljudi bi zamenjalo vsakodnevno pot na delo za nove ceste, ki se nikoli ne končajo ali ponovijo?

Stlačim se v še od včeraj smrdečo majico, kratke hlače in adidaske. Če se oprham ali ne, je prava figa. Povrhu vsega pa je javna kopalnica v tako nagnusnem stanju, da se ji že v mislih zlahka odpovem.

Danes bom tajnica in organizatorka. Potrebno je dvigniti pošto na slovenskem konzulatu, kupiti zdravila proti malariji, najti uporaben zemljevid mesta, nabaviti nekaj pogrešane programske opreme za računalnik, preveriti elektronsko pošto, najti šiviljo ali krojača, da mi popravi zadrge na dotrajani opremi, potem pa oprati perilo ter srečati neke popotnike na motociklih, ki so ravno ob času prispeli v Bangkok.

Poln dan. Bolje, da pohitim. Preden se poženem, se ustavim na prvi ulični stojnici, kjer prodajajo ustekleničeno vodo in sadje, oboje skoraj zastonj. Kako se prileže. Zalogo zbašem v nahrbtnik in se napotim novemu dnevu v objem.

Ljudje na Tajskem niso ponočnjaki. Ob devetih zvečer jih večina že spi in le zakaj ne bi bili pokonci ob štirih, petih zjutraj?

Stopam po umitem pločniku, polnem korakov in ljudi. V drenju komolcev in vreščeče množice pomislim na zadnje leto popotovanja, odročne kraje in zamaknjene vasi, ki so bile moj potujoči dom.

Avstralija je bila čudovita. Spoznala me je z veliko Slovenci. Topli ljudje in spektakularna narava. Veliko prostora in pristne samote. V Sydneyu dočakano novo tisočletje. Na poteh rdeče puščave sem spoznavala mir in občutek, ki se lahko rodita le osamelemu popotniku.

Se še spomnim neumnih nočnih živali, ki se podnevi spremene v kenguruje? Na srečo nisem peljala čez nobenega. A bilo je zanimivo, ko sem v daljavi ugledala par nojev, v divjem naletu, da prečkata cesto. Ustavila sem motocikel, ker se mi je zdelo, da potujemo z isto hitrostjo in se bomo srečali; torej ustavim in opazujem ogromna tekača, ki z nadzvočno hitrostjo "navigirata" proti meni. Še vedno sedim na motorju in opazujem živalski vrt brez ograje.

Prvi je švignil mimo mene, da se je naredil veter, drugi je bil tako blizu, da je po nerodnosti zadel kolo motocikla. Zatresla sem se kot groza, komaj obdržala motor pod seboj, medtem ko je velika žival zdrsnila na razbeljenem asfaltu. Teža mesa je treščila, perje pa je letelo na vse strani neba. Bilo je kot v filmu, a scena je bila vendarle odlična za ravno, pusto cesto v osrčju Avstralije.
Plavanje z delfini je bilo nepozabno. Še bolj pa potapljanje v mirnem zalivu, ki se je končalo z reševanjem utopljenca. Na žalost neuspešno. Ostal je le živ opomin, kako krhko je življenje in s kako lahkoto se zdrobi.

Kar se tiče motocikla, je bilo pestro leto, nič tragičnega, z veliko malenkostmi. Preden sem končno namontirala avtomatski mazač verige Scottoiler ( http://www.scottoiler.com ), sem se morala kar nekajkrat spotakniti na svoji lastni verižici. Enkrat v Perthu, kjer se je obrabljena strgala in zavila okoli zadnjega zobnika, da kar ni bilo res. Pa sem parkirala in se je pripeljal nekdo na BMWj-u in seveda ustavil. V naslednji uri je mehanik naložil motor in ga odpeljal v delavnico, kjer sem si zraven nove verige na stare zobnike omislila še menjavo olja in filtrov, ko pa je bil ravno pravi čas. Pa se je po ulici "prisukal" možakar starejših let, uzrl velik, pisan motocikel v delavnici in se mu je zdelo tako dobro, da ženska sama potuje okoli sveta na dveh kolesih, da je plačal račun za verigo in vse ostalo ter se izgubil v neznano.

Po več kot 30.000 kilometrih na rdeči celini je bila na vrsti Indonezija. Čuden kraj, nič posebnega. Poceni življenje, tone turistov in na denar prežečih prodajalcev, ki vsiljivo ponujajo svojo robo. Ja, tukaj me je čakala lekcija, kako se ubraniti pred nasilnimi opicami. Ukradle so mi klobuk, ki sem ga kupila nazaj za pest kikirikijev. Šola, ki se je bom v Indiji gotovo še spominjala…

Najsvetlejša destinacija leta je bila Japonska. Nisem pričakovala veliko, celo nisem bila prepričana, ali si tja sploh želim. Pa sem jo mahnila mimo planov, za občutki. Kako darilo! Popolnoma nov svet. Čistoča in draginja sta vedno v sorodu in dodeljeni v paketu. Miniaturni mobilni telefončki na vsakem koraku in ne veliko večji Japončki z njimi. Prijazni ljudje. Počasni in nerodni šoferji sicer, vendar spoštljivi in olikani.

Mahnila sem jo naokoli, vse do Hokkaida na severu, skoraj v Rusijo. Prvič v življenju sem vozila motocikel okoli bruhajočega vulkana in bilo je mistično.

Cestnine na japonskih cestah so neslutene. 800 kilometrov avtoceste te udari po žepu za ne več kot 92 evrov. Nesramno umazano! Zraven debelih cen so me pričakala debela presenečenja: večerja s slovenskim ambasadorjem, Mednarodni BMW International klub s pripravo dobrodošlice in BMW Japonske z neprecenljivo pozornostjo ter kilogrami daril, kot je v tradicionalni navadi Japoncev.

Počeni okvir motorja so mi pridelali ladijski transporterji. Idejo o varjenju je ovrgel lokalni BMW, ki je v zameno za postorjeno delo in vso pomoč organiziral zabavno tiskovno konferenco. Smešno je gledati svoje slike v tujih časopisih in ne razumeti, kaj pišejo o tebi.

Da sem preživela že nekaj zavidljivih destinacij, je nekako razumljivo, saj se šteje že četrto leto potovanja. Ceste v Kambodži so presegle vsa pričakovanja. Ko so mi govorili, le pazi, da ne padeš v cestno luknjo, sem se seveda smejala. Veliko manj smeha je bilo na obrazu, ko sem bila tam. Obrni "folksvagnovega hrošča" na streho in ga porini v blato, vzemi ven in odtisek, ki je ostal, je ena izmed milijonov lukenj na eni sami, najpomembnejši in glavni cesti v Kambodži.

Kambodža mi je z makadamom in grozljivimi cestnimi razmerami izpulila 3 vijake iz plastične konstrukcije, ki nosi ventilator. Zaradi drgnjenja po radiatorju je odpovedal. Na sam rojstni dan sem ga nadomestila z avtomobilskim ventilatorjem, iz razbitega avtomobila, parkiranega za neko vasjo v zahodnem delu siromašne Kambodže.

Pot je bila vredna truda. Kambodža mi je priklicala v spomin Tita, kapico in rdečo rutico. Z nostalgijo sem se spomnila preživelega režima. Če se vam je kadarkoli priskutil in se vam je zdelo, da bi ga prekleli, vam povem, da smo bili doživeli kraljevsko inačice. Tista ta prava, krvava se še danes zrcali v deželi kmerski. Lakota in povprečna starost 30 let sta grozljiva podatka, ki sta moji mladosti dala novo vrednost (pa čeprav na starejša leta…).

Še vedno se prerivam med množicami, ki se vale po ulicah Bangkoka, z lepimi dekleti in zijočimi mladci. Le zakaj smo Evropejke tako prekleto željena in poveličevana dekleta na tej Zemlji? K vragu moški okus. Spominja me na Južno Ameriko, a nikjer ni bilo doslej slabše kot v muslimanskem delu Indonezije. Neki prijatelj je pripomnil, da kolikor me pozna, imam približno 3 ure svobode med vstopom v muslimansko državo in med tem, ko me bodo priprli zaradi nespoštovanja pokorščine. Morda je imel prav…

Sem na poti v Laos in Vietnam, potem pa v Malezijo in Singapur. Še pred iztekom leta se pričakujem v Nepalu, Bangladešu, Butanu in Indiji. Potem razmišljam o Pakistanu in Iranu in za konec še Afrika, kot zadnji kontinent. Le še vpis v Guinnessovo knjigo rekordov za prvo potovanje z motociklom po vseh sedmih kontinentih sveta in potovanje bo pri kraju. Upam, da ob času. Spomladi 2002.

Sanje o domu postajajo vedno pogostejše in vedno lepših barv.

 
 
http://www.coris.si/?affiliate=


 
kartice Shema strani|O strani|Varovanje|Pravila uporabe|Kontakt|Povezave|Piškotki