ENG   SLO
facebook
O BenkiPotovanjeBenka v živoTrgovinaDobra delaNovice & MedijiPartnerjiNaveži stik Benkin blog
  http://www.coris.si/?affiliate
 
Potovanje




Guiness
 
 

Junij 1999: Ob drugi obletnici rekorderske pustolovščine na motociklu okoli sveta ali leto težavnih preizkušenj


Dve leti se meni zdi čisto neverjetno! Se moti koledar, bi rekla... Vozim se hitro, potujem hitro, spoznavam in se učim hitro; napredujem pa počasi, saj sem šele na polovici poti. A pet kontinentov je vseeno za mano...

Da se je dogajalo, veste. Da je bila mavrica vseh barv, da sem se vozila po soncu in ledenih viharjih tudi. Bilo je lepo in hudo, žalostno in veselo, skoraj tako kot prvo leto. Pa je bilo vendarle toliko novih, drugačnih in posebnih zanimivosti, da sem se odločila nameniti ta sestavek vsem, ki vam je mar solo žensko" avanturiranje" v sedlu BMW F650 okoli planeta.

Na števcu Rdečega fanta je 75.000 km. Varnih, udobnih in nepozabnih. Nekaj gum in verig je bilo zamenjanih in veliko drobnih reči postorjenih. Vsakdo hoče pozornost, tudi moj motor. Kot je bilo pričakovati, sedaj lahko zagotovo potrdim, da je Fanduro bil vreden zaupanja in tega, da sem prav ta motocikel povabila z menoj na to zahtevno pot.

O DOSEŽKIH, UČENJU IN ZABAVI

Juhuhu dosežek leta in celotnega potovanja je pristanek na Antarktiki. Slovenski BMW je postal tako prvi popotniški motocikel, ki se je peljal po beli Antarktiki, jaz pa prva ženska, ki se še vedno trmasto ubada z manjkajočima dvema, da jih prva prevozi sama. Za spomin na zgodovinski pristanek sem dobila plišastega pingvina in mu dala ime BMW.

Ležala sem v bolnišnici v ekvadorskem glavnem mestu, ko sem prejela pismo motorističnega kluba ljubiteljev BMW F650 Chain Gang iz Texasa. V spoštovanje in podporo odmevnemu potovanju so natisnili majice ter organizirali donatorsko akcijo. Majice poklonijo donatorjem prispevkov nad 25$, ki so v celoti namenjeni podpori potovanja. Na majice so zapisali: "Benka je šla na Antarktiko in vse, kar sem dobil, je ta majica. Bernarda Pulko, Ptuj, Slovenija." Bilo je veliko priznanje. Trdo dno bančnega računa se kljub skromni in skrbno pretehtani porabi bliža s prehitrimi koraki. Tako pa so priskočili tujci. Nepoznani simpatizerji tveganega rekorderskega podviga, kot so ga opisali. V Ekvadorju, Peruju in Boliviji sem se naučila igrati tretji inštrument, panove piščali. Upam, da ostalih dveh medtem nisem pozabila, ker ne klavirja ne kitare, ne spravim na motor ... V zadnjem letu sem se naučila še dobro govoriti špansko in prvih korakov pisanja japonščine.

Lani sem prvič pilotirala letalo. Bilo je v Venezueli. Letos pa na jugu Argentine dvajsetmetrski prikoličar. Ja, bilo je precej drugače kot na motociklu, a zanimivo in zabavno. 1000 napornih, nepozabnih kilometrov za velikim volanom.

Med dosežke lahko štejem samo preživetje kolumbijsko-ekvadorske meje, od koder sem komaj pobegnila na ekvadorsko stran po podkupovanju carinikov za izhodne štampiljke. Medtem sem morala zaupati delo, ki ga sicer sama opravim, menjavo predrtih zračnic, lokalnemu mojstru. Ko se je spustila noč in je bilo "varno" pobegniti čez mejo, sem morala ponovno plačati dvema lokalcema, da sta mi pokazala kozje steze na ono stran meje. Za nameček pestrega dne sem kmalu ugotovila, da je Gumi Mojster pozabil namestiti zavore. Za to noč so bili padci ali bolje skoki z motorja tisti, ki so ustavljali...

Naslednji dan pa vožnja do Quita, "le" 12 ur vožnje brez zavor. V divjem prometu. Ko je bilo pustolovščine konec, ko sem se pritrogala nekam, kjer sem lahko obnovila uničeni zavorni sistem, sem zapisala v dnevnik, da se mi je verjetno le sanjalo, ker jaz česa tako norega pa zagotovo ne bi zmogla... Mednarodna novinarska izkaznica je bila brezplačna vstopnica za izlet v ekvadorsko džunglo, potovanje na Galapaške otoke, bungy jumping ter rečno surfanje in plezanje po slapovih na Novi Zelandiji. Če ne bi bilo izkaznice, ne bi bilo izkušenj. Tako pa je letna članarina Društvu novinarjev Slovenije odlično naloženi denar (ki pa na drugi strani zahteva, da delam več, kot bi sicer).

15 šivov na čelu je bila srečna posledica težke jahalne nesreče v Ekvadorju. Nezavest, poškodba hrbtenice, pošvedran obraz in hospitalizacija ter mesečna odsotnost s ceste so le se potencirale trmo, da o predaji in odhodu domov ni bilo niti za misliti. Čeprav je moja zvesta zavarovalnica Coris že razmišljala o povratni letalski vozovnici. Obisk največjega karnevala na svetu v brazilskem Salvadorju ter šola južnoameriških plesov sta bili divja osvoboditev z motorističnega sedeža. Južnoameriške ceste, le v izjemnih primerih znosne, sicer pa v grozljivem stanju, so me po letu dni začele precej utrujati. Čisto preveč je bilo lukenj, pijancev, živali ter pokvarjenih avtomobilov na cesti. Utrujena sem postala od večnega oprezovanja, kdo bo naslednji stregel po mojem življenju. Slovo od južne Amerike je bilo precejšnje olajšanje. Zraven prometa sem bila utrujena od nadležnih moških idiotov, ki so oteževali moje življenje na vsakem koraku. "Čez glavo imam te kulture bolnih tradicij. Prav briga me, če ne znajo ravnati z ženskami!" Pričakovala sem le spoštovanje, a bila sem ženska... Dovolj, sem si rekla, in vrgla motor na letalo. Pred nama je ležala sanjska dežela med Pacifikom in Tasmanskim morjem. Poučna zabava, ki sem se je nalezla, medtem ko sem imela nepozabne trenutke na lepih, varnih novozelandskih cestah, se je imenovala žongliranje. Najbrž je zato Kiwi Rider naslovil dolg intervju: Motociklistična žonglerka...

Vožnja po 90 km dolgi peščeni plaži na zahodni obali severne Nove Zelandije je bila nepozabna, zagotovo pa moja najboljša moto avantura. Plaža je dosegljiva le preko potoka, zatorej gor in dol po njem je bilo le del mokre šale.

Častno kanadsko državljanstvo, povabilo na rojstni dan Hillary Clinton, življenje z bolivijskimi Indijanci na štiritisočaku, zastrupitev v Amazoniji, padalski dosežki širom pisanih dežel in tisoče drugih prigod so le nekateri skromni biseri, ki jih je naplavilo zanimivo potovanje v prvih dveh letih. Zadnja zabava se je rodila iz težave. Pravzaprav se vedno najde kaj dobrega v tegobah, ki jih nikoli ne zmanjka. Bilo je na Novi Zelandiji, ko je računalnik staknil virus (mimogrede, oprostite mi vsi za dvomesečni molk, ki je bil posledica viroze...). Živci so se mi parali hitreje kot sem jih zmogla navijati v klobčič. Tisoče ovac, ki so se pasle okoli najlepše dežele doslej, Nove Zelandije, so mi dale idejo, da se po 10 ali več letih ponovno lotim pletenja. Sreča je pripeljala na pot padalca-računalnikarja, ki se je 14 dni trudil z računalnikom; medtem ko sem mu dajala navodila za reševanje najrazličnejših podatkov, pa sem spletla pulover. Bilo je krasno. Tako sem praznovala zadnji rojstni dan (medtem računalnik ponovno dela, on pa preživlja novozelandsko zimo v novem puloverju...). In spet je sledila organizacija prevoza v Avstralijo. Delo, ki ga sovražim. Sovražim zaradi ljudi, ki ga slednjikrat zakomplicirajo, kolikor se le da. Novozelandski organizator prevoza mi ni dovolil urejanja papirjev s carino, čeprav jim nisem zaupala zahtevnega dela. Kot sem predvidevala, se je zapletlo. Izgubili so najpomembnejši dokument. Karnet je potni list za motor. Morija še danes ni končana, a na razumevanje avstralskih carinikov je Rdeči fant že v Avstraliji, kjer bova počakala novo tisočletje.

O DELU

Prva lekcija se je imenovala Odkritost. Veliko je bilo časopisov in revij, ki so ploskali moji ideji, preden sem se odpeljala v svet. Uredniki so bili vsi lepi in sluzasti od dobrote, ki se je izgubila takoj, ko sem bila za prvim ovinkom. Sodelovanje na daljavo je težavno. Še posebej z nenatančnimi, pomanjkljivo odgovornimi ljudmi.

Obveznosti do sponzorjev so mi, in mi še vedno, narekujejo spoštovanje ter realizacijo obljubljenega. Ko sem v primežu objav sponzorjev v medijih, ki ne spoštujejo dogovora/pogodb niti toliko, da bi tekoče objavljali posredovane potopise, so mi povzročili nemalo glavobolov ter občutno izgubo 10.000$. Tudi da delam zastonj, pa prispevkov ne plačajo, mi ne pomaga veliko.

Tako ostanem sama, s svojimi obveznostmi do tistih, ki mi stojijo ob strani in pomagajo. Neskončno veliko večerov sem namesto tople skodelice čaja ob ognju računal, za koliko ficka in nezadovoljnih sponzorjev me je prikrajšal ta in oni, ter da bom morala z vsem tem nezasluženim nezaupanjem tistih, ki so verjeli vame, obračunati sama. Da, veliko solz je steklo na tem potovanju. Na žalost večina v obupu in nemoči nad tistimi, ki so mi ponudili roko. A kaj, ko so prehitro pozabili na to...

Na srečo pa vse ni tako črno! Odlično organizirana mreža najbolje poslušanih slovenskih radijskih postaj, ki ob izjemnih naporih in organizaciji Radia Hit iz Domžal potuje zvesto z menoj od samega začetka, dela bolje, kot sem upala verjeti. Rekli so, da če se jaz, se tudi oni ne bodo upehali, in vlili so mi prepotrebnega poguma. Da delo rodi sadove, pravi več kot 1000 elektronskih sporočil radijskih poslušalcev, samo v zadnjem letu.

Od začetka potovanja sem pripravila 88 radijskih javljanj: 44 na Valu 202 v nedeljski popotniški oddaji Gori, doli naokoli, ter po 40 na Radiu Hit, Ognjišče, Koper, Celje, Maribor MM1, Ptuj, Alfa, Šmarje pri Jelšah, Trbovlje, Univox, Max, Radio Radio, Robin, Notranjski radio ter radio Posavje Studio Brežice. Skupno je bila v etru na Valu 202 ena ura javljanj s poti okoli Sonca, ter na ostalih 15 postajah skupno okroglih 100 ur programa. Od tega je bilo samo promociji sponzorjev, celo donatorjev ter njihovih proizvodov ter uslug namenjenih 10 ur radijskega oddajanja.

Delo s slovenskimi radiji je tako postala glavna povezava s Slovenijo. Vesela sem odličnih rezultatov ter številnih odzivov publike, ki potrjuje dobro delo.

V dveh letih je bilo v domačih in tujih medijih objavljenih več kot 140 prispevkov o odmevnem potovanju, med njimi v največji motociklistični reviji na svetu: Cycle World; pozornost sva vzbudila na nacionalni TV v Venezueli, na naslovnici največjega južnoameriška dnevnika La Nacion v Argentini, o BMW Rdečem Fantu so pisali v BMW Owners News, BMW News, Women on Wheels, Chain Gang, Cybercycle, The Motorcycle Post, največji padalski reviji Parachutist, ugledni italijanski športni reviji No Limits, Delu in Nedelu, Slovenski nacionalni TV in Pop TV; sliši se, da sva na redni tapeti v Avtomagazinu, Večeru, Rodni Grudi, skromno v Jani, Novicah, Stopu, Anteni, Nedeljcu, pa vendar, bolje v Očesu in Ptujskem Tedniku, še vedno v Čuku, Taboru, Gorenjskem ter Primorskem glasu... Bilo bi lažje napisati, kje naju še niso objavili, zares. In seveda vseh 16 radijskih postaj, ki vsakih štirinajst dni polnijo ušesa slovenske publike z novicami s poti. Senčni dogodki so bili povezani predvsem s smrtjo že dveh računalnikov, dragimi nakupi nadomestkov in od večnih tresljajev upehanimi fotoaparati ter lečami. Da o stroških za filme ter razvijanje, doslej 20.000 diapozitivov, niti ne govorim. In seveda vseh vaških razvijalcih, ki so izgubili/poškodovali/uničili role in role posnetkov. Veliko jeze in žalosti mi je povzročil mariborski Amis - Medinet, internet provider, ki se je umazano igral z odklopi in priklopi ter delal moje življenje mizerno.

O PLANIH

Trenutno sem v Avstraliji. Prepeljala sem motor ter se ukvarjala z dokumenti, veliko rdečih, puščavskih kilometrov pa je na srečo še pred mano. Velika popularnost potovanja Po Zemlji okoli Sonca v ZDA je pripeljala do povabila na največji BMW motociklistični dogodek na svetu, ki se bo zgodil 13. julija letos v New Yorku. Predstavila bom potovanje od ideje do uspešne dvoletne realizacije za motocikliste vsega sveta. Dogodek bom izkoristila za isto prezentacijo na Svetovnem kongresu popotništva in turizma v Arizoni ter dia prezentacijo v dveh manjših moto klubih v Texasu in Arizoni.

Tisočletje me bo doletelo v Avstraliji, 10 ur preden ga bo doživela Slovenija. Čez Indonezijo in Malezijo se potem peljem na Tajsko, v Kambodžo in Vietnam. Od tam se bom najverjetneje morala vrniti po jugu Azije do Indije, saj slabo kaže s Kitajsko, Burma pa je tako ali tako za vstop s tujim vozilom zaprta. Kitajci zahtevajo 10.000$ plačila za vstop v državo, česar si še v sanjah ne morem privoščiti.

Iz Indije bom morala leteti v Južno Afriko, ker bližnji vzhod ne mara žensk. Zaenkrat izgleda, da bo Afrika varna na jugu bolj kot kjerkoli drugje. Upam na spremembo situacije, v najslabših pogojih pa bom letela v Egipt, od tam pa čez Jordanijo, Izrael, Turčijo, verjetno Grčijo, stare sosede preminule Jugoslavije, ter bivše bratske zemlje, nazaj v domače gnezdo. Zgodilo naj bi se po 100.000 dodatnih kilometrih, med 2001 in 2002. Do takrat pa prosim mislite name! Kljub temu da je zanimivo, lepo in razburljivo, je z isto intenziteto včasih prav zoprno. Pa saj se ne pritožujem! Če bi bilo mimo mojih želja in meja, bi bila že doma! A veliko ljudi sliši pritožbe, ki niso pritožbe, so le realnost potovanja, za katerega sem se odločila in mi je še vedno vroče pri srcu. Kot sem omenila že prej, so nesreče, računalniki, fotoaparati in ostale žalosti, načeli moj vedno bolj suh bančni račun. Hvala prijateljem in vsem ostalim, ki so pripravljeni napolniti rezervoar z gorivom za en dan potovanja, sedaj le še proti domu. Chain Gang bo vsem donatorjem za 25$ in več poklonil majico s sliko mojega BMW-ja in njene lastnice. Več si lahko preberete na http://www.F650.com. Z mislijo na vas, ki ste daleč, a v mislih vedno z menoj.
 
 
http://www.fr


 
kartice Shema strani|O strani|Varovanje|Pravila uporabe|Kontakt|Povezave|Piškotki